Čeladica ljubi zimo (FOTO)
Z malo sreče, morda tudi poznavanja in z veliko jelšinimi ali bukovimi štori se nam morda nasmehne sreča in najdemo drobno čeladico, ki ljubi zimo, sneg in nizke temperature. Vsako leto obiščem svoja rastišča in glej, gobica se je pokazala na štoru jelše in me razveselila, da jo moram omeniti in navesti nekaj podatkov o njej.
Je precej redka vrsta, najdemo jo na istih rastiščih, vendar ne vsako leto.
Zvončkuljasta čeladica (Mycena tintinnabulum) ni ravno pogosta gobica. Nekoč sem posušene primerke poslala italijanskemu mikologu, ki je pisal knjigo o čeladicah, vendar jih sam ni našel. Prvi jo je opisal francoski mikolog Jean-Jacques Paulet. Dokončno ime, ki velja še danes, ji je leta 1872 nadel prav tako francoski mikolog Lucien Quélet. Večina imen, ki jih je dal ta mikolog raznim glivam, velja še danes. V njegovo čast sta po njem imenovani dve gobi, in sicer Suilleus queletii (queletov lupljivec) in Russula queletii (queletova golobica).
2,5
cm premera ima zvončkuljasta čeladica.
Zvončkuljasta čeladica ima premer do največ 2,5 cm, je zvončaste oblike, tipično za čeladice, pozneje se malo zravna, na sredini pa ostane grbica. Površina je temno rjava s črnim središčem, je gladka, mazava predvsem v mokrem vremenu. Ob robu je svetlejša in nažlebkana. Nima podvihanega roba. Lističi so gosti, pritrjeni na bet, mladi belkasti, nato bledo sivi in v starosti bledo rjavi. Bet je do največ pet cm visok in do en mm debel, zgoraj votel in belkast ter temnejši spodaj. Pozneje postane bolj rumeno rjav. Osnova je v spodnjem delu prekrita z belkastimi vlakni. Meso je krhko, lomljivo kot pri vseh čeladicah ter brez posebnega vonja in okusa.
Raste na panjih bukve in jelše, v velikih šopih, pozno jeseni in pozimi, do približno marca, ko se temperature dvignejo in za gobico postane pretoplo. Je precej redka vrsta, najdemo jo na istih rastiščih, vendar ne vsako leto.
Je zvončaste oblike, pozneje se malo zravna, na sredini pa ostane grbica.
Je neužitna kot skoraj vse čeladice, razen nažlebičene čeladice (Mycéna polygrámma). To so običajno zelo majhne gobe, lomljive, nekatere tudi strupene. Nimajo veliko mesa, tudi bet je zelo tanek. Zato jih raje opazujemo, fotografiramo in občudujemo, saj so nekatere zelo lepe in zanimive.
Sicer pa velja, da nabiramo le tiste vrste, ki jih sami najbolje poznamo. Na sprehodu, kljub zimi in mrazu, le opazujte štore in panje jelš in bukev, morda boste našli kaj zanimivega, morebiti tudi to drobno gobico.
