Človek jih je zdesetkal
Izkazalo se je, da so luskavci posebne živali, zato so dobili samostojno družino. Ta spada v red mesojedih živali kakor tudi psi, mačke, medvedi in mnogi drugi.
Luskavci živijo v tropskih predelih Afrike in Azije. Nekatere vrste večino časa preživijo na drevesih, druge živijo na tleh v gozdovih, na travnikih, v hribih ali na ravninah. Najdemo jih v krajih s peščenimi tlemi, kjer je veliko mravelj in termitov, ki si jih radi privoščijo za malico.
Poleg lusk je njihov obrambni mehanizem smrdljiv izloček iz analnih žlez.
Brez repa so dolgi od 30 do 90 centimetrov, rep odraslega pa dosega od 26 do 70 cm.
Tehtajo od 5 do 27 kilogramov. Samci so večji od samic.
Večji del telesa luskavcev prekrivajo luske iz keratina, vlaknate beljakovine, ki sestavlja tudi lase, nohte in kopita. Luske jih ščitijo pred napadalci. Kadar jih kdo napade, se zvijejo v klobčič, da skrijejo spodnji del telesa, ki je brez lusk. Samička v klobčič v primeru nevarnosti stisne tudi mladiča. Drug obrambni mehanizem je smrdljiv izloček iz analnih žlez. Ker se skrivajo pred ljudmi, jih v naravi ne vidimo preveč pogosto. Živijo sami ali v parih in so aktivni predvsem ponoči. Luskavci slabo vidijo, vendar dobro slišijo in vohajo.
Mravlje in termite lovijo z lepljivim jezikom, ki je dolg do 25 cm. Zob nimajo, žuželke pogoltnejo kar cele. Plen se v debelem želodcu zdrobi s pomočjo drobnih kamenčkov, ki jih goltajo v ta namen.
Večina luskavcev ima po enega mladiča naenkrat. Ti se skotijo z mehkimi luskami, ki v nekaj dneh začenjajo postajati trde. Samica več mesecev prenaša mladiče na spodnjem delu hrbta ali na repu. Življenjska doba luskavcev v divjini ni znana; v ujetništvu živijo celo 20 let.
Luskavci so ogrožena vrsta. Zdesetkal jih je človek, ki jih lovi zaradi mesa in zaradi lusk, kosti in drugih delov telesa, ki jih uporablja v tradicionalnem zdravilstvu.
