Črnonoga na štoru (FOTO)

Žametni podvihanec, ki raste na precej štorih in koreninah, je lepa in zanimiva goba, predvsem njen bet, žametast in skoraj črn, za uživanje ni ravno primerna. Po domače ji pravijo črnonoga.

Gobo je leta 1786 prvotno opisal nemški naravoslovec August Johann Georg Karl Batsch in jo poimenoval Agaricus atrotomentosus. V zgodnjih dneh taksonomije gliv je bila večina gob z lističi vključena v ogromen rod Agaricus. Pozneje je bilo postavljenih veliko novih rodov, v katere je bila prenesena večina vrst. Tako jo je leta 1992 češki mikolog Josef Šutara prenesel v rod Tapinella in jo preimenoval v Tapinella atrotomentosa, žametni podvihanec. Še prej je imela kar veliko drugih latinskih imen, tudi pri nas je bolj znana pod imenom žametna podvihanka, syn. Paxillus atrotomentosus. Tapinella kot rod gob je leta 1931 opisal francoski mikolog Jean-Edouard Gilbert. Ime izvira iz Tapis, kar pomeni preproga. Specifični epitet (pridevek) atrotomentosa je veliko bolj jasen, saj izhaja iz latinske predpone atro, kar pomeni črna, in tomentosa, ki pomeni pokrito s kratkimi, gostimi dlačicami na betu, ki so črne in tomentozne oziroma žametne.

Bet je žameten in skoraj črn.

Ni užitna

Klobuk ima premer od 10 do 20 cm, postavljen je stransko in je školjkast. Je izbočen, z močno spodvihanim robom, rjave barve, gladek, vendar ni bleščeč, daje žametast vtis. Lahko je tudi precej svetel in bolj ali manj olivno rjavih odtenkov.

Trosovnica ima lističe, ki so rumeno-okrasti, srednje gosti, bolj gosti proti robu klobuka. Proti betu so lahko viličasti in potekajo nekoliko po betu navzdol. Lahko se odluščijo od mesa. Bet je od 2 do 5 cm dolg in do 3 cm debel. Je valjast, debel, poln in običajno stransko postavljen. Je kosmat in žametast, temno rjav do skoraj črn. Dnišče je pogosto korenasto zaključeno v podlago.

Mlade primerke ponekod nabirajo in jedo.

Meso je belkasto do rumenkasto in žilavo. Vonj ni izrazit, okus grenak, vendar okušanje te zelo značilne gobe ni potrebno, vsaj za pravilno določanje ne.

Raste kot saprofit (organizem, ki se hrani z organskimi snovmi mrtvih rastlin in živali) na koreninah in štorih odmrlih borovcev in občasno drugih iglavcev. Čas rasti je od poletja do jeseni in je, vsaj pri nas, razmeroma pogosta goba.

Lističi so beli in precej gosti.

Ni užitna, včasih je veljala za pogojno užitno, nekateri menijo, da je celo strupena. Vsekakor je surova lahko škodljiva! Večina poznavalcev, ki obravnavajo užitnost, odsvetuje uživanje te gobe, tudi če jo temeljito prekuhamo. Vendar poznam gobarje, ki jo ali so jo in jo mogoče še vedno nabirajo in uživajo, predvsem mlade primerke. Starejše gobe so grenkega okusa in lahko povzročajo želodčne težave. Priporočam, da te zanimive gobe ne nabirate za uživanje, ampak jo le opazujete, od mladosti do starosti, kako raste in se razvija. Vaši fotoaparati je bodo veseli.

Sicer pa je prvo pravilo gobarjenja še vedno, da nabirate le tiste vrste, ki jih sami zelo dobro poznate!