GOBE
Cvetači podobna goba
Borov glivec je grmičasta tvorba, ki zajedalsko uspeva na borovih koreninah; je užiten, prav tako rjavi ježevec, ki ima trosovnico iz navpičnih bodic.
Odpri galerijo
Takšen je običajno glivec, kadar ni suše. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Borov glivec, Sparassis crispa, je pri nas precej razširjena goba. Ni goba, kot si jo predstavlja večina gobarjev, z betom in klobukom, ampak je grmičasta, sestavljena iz mnogo lističev, pravzaprav je zelo podobna cvetači.
Prvi jo je opisal in imenoval botanik Franz Xaver Freiherr von Wulfen, ki je raziskoval predvsem floro avstrijskih Alp. Švedski mikolog Elias Magnus Fries je leta 1921 sankcioniral ime, veljavno je ostalo do danes.
Trosnjak oziroma cela goba je lahko do 40 cm visoka in široka, sestavljena iz ploščatih vejic, ki rastejo iz skupnega beta, če tej kepi v dnišču lahko sploh rečemo bet. Proti koncu se vejice razširijo in nakodrajo. Površina vejic je gladka, bledo kremaste barve, s starostjo in v suši postanejo bolj rjavkaste in trše.
Meso je belkasto do svetlo okraste barve, prožno in vlaknasto, sladkobnega vonja in okusa po lešnikih. Raste od julija do oktobra na zemlji ob koreninah borov. Je lažji parazit in ne smrtonosni morilec kot na primer črneča velezraščenka. Goba je užitna, zelo aromatična, primerna za vse vrste jedi, le očistiti jo je včasih težko, saj je običajno polna peska in zemlje. Zamenjava s strupenimi gobami ni mogoča, saj ji je podoben le hrastov glivec (Sparassis brevipes), prav tako užiten.
Rjave ježevce, Sarcodon imbricatus, običajno nabiramo septembra za gobarske razstave, jaz ga za hrano ne nabiram. Klobuk ima premer do 25 cm in je debel do 5 cm. Mlad je izbočen in s spodvitim robom, kasneje se zravna in na sredini malo udre. Površina je rjava, kosmičasta, z dvignjenimi temnejšimi luskami na sredini, ki so proti robu manjše in svetlejše, rob pa običajno valovit.
Trosovnica je v obliki ravnih bodic, ki so najprej sivkaste, kasneje postanejo rjavkaste, poraščajo tudi bet. Ta je kratek, trd, poln in rjave barve kot klobuk. Meso je sivkasto, trdo, v starosti postane mehkejše. Okus je trpek; vonj je pri mladih prijeten, po začimbah, kasneje postane neprijeten. Pri nas je precej pogosta goba, raste v iglastem gozdu posamično ali skupinsko od poznega poletja do jeseni. Goba je užitna, predvsem mlada, vendar jim je dobro odstraniti bodice, kot pri ježkih, saj so grenke. Uporabna je za mešanje med druge gobe, za vlaganje v kis, za sušenje, stare niso uporabne, saj so žilave in grenke.
Pa pojdite še vi pogledat, ali se je morda pojavilo kaj novega, užitnega, a ne pozabite: nabirajte le tiste gobe, ki jih sami dobro poznate!
Rjavi ježevec ima nakosmičeno površino.
Prvi jo je opisal in imenoval botanik Franz Xaver Freiherr von Wulfen, ki je raziskoval predvsem floro avstrijskih Alp. Švedski mikolog Elias Magnus Fries je leta 1921 sankcioniral ime, veljavno je ostalo do danes.
Trosnjak oziroma cela goba je lahko do 40 cm visoka in široka, sestavljena iz ploščatih vejic, ki rastejo iz skupnega beta, če tej kepi v dnišču lahko sploh rečemo bet. Proti koncu se vejice razširijo in nakodrajo. Površina vejic je gladka, bledo kremaste barve, s starostjo in v suši postanejo bolj rjavkaste in trše.
Gobo sestavljajo lističi, ki v suši po robovih malo porjavijo.
Meso je belkasto do svetlo okraste barve, prožno in vlaknasto, sladkobnega vonja in okusa po lešnikih. Raste od julija do oktobra na zemlji ob koreninah borov. Je lažji parazit in ne smrtonosni morilec kot na primer črneča velezraščenka. Goba je užitna, zelo aromatična, primerna za vse vrste jedi, le očistiti jo je včasih težko, saj je običajno polna peska in zemlje. Zamenjava s strupenimi gobami ni mogoča, saj ji je podoben le hrastov glivec (Sparassis brevipes), prav tako užiten.
Rjave ježevce, Sarcodon imbricatus, običajno nabiramo septembra za gobarske razstave, jaz ga za hrano ne nabiram. Klobuk ima premer do 25 cm in je debel do 5 cm. Mlad je izbočen in s spodvitim robom, kasneje se zravna in na sredini malo udre. Površina je rjava, kosmičasta, z dvignjenimi temnejšimi luskami na sredini, ki so proti robu manjše in svetlejše, rob pa običajno valovit.
Rjave ježevce običajno nabiramo septembra za gobarske razstave.
Trosovnica je v obliki ravnih bodic, ki so najprej sivkaste, kasneje postanejo rjavkaste, poraščajo tudi bet. Ta je kratek, trd, poln in rjave barve kot klobuk. Meso je sivkasto, trdo, v starosti postane mehkejše. Okus je trpek; vonj je pri mladih prijeten, po začimbah, kasneje postane neprijeten. Pri nas je precej pogosta goba, raste v iglastem gozdu posamično ali skupinsko od poznega poletja do jeseni. Goba je užitna, predvsem mlada, vendar jim je dobro odstraniti bodice, kot pri ježkih, saj so grenke. Uporabna je za mešanje med druge gobe, za vlaganje v kis, za sušenje, stare niso uporabne, saj so žilave in grenke.
Borov glivec je užitna, zelo aromatična goba, primerna za vse vrste jedi.
Pa pojdite še vi pogledat, ali se je morda pojavilo kaj novega, užitnega, a ne pozabite: nabirajte le tiste gobe, ki jih sami dobro poznate!
