Nekdanja prestolnica na potresno nevarnem jugovzhodu države
Preseneti ne le z bogato zgodovino in kulturno dediščino, ampak predvsem z mnogo neokrnjene narave in neverjetno raznolikostjo pokrajin od juga do severa. Osrednji del zavzema ogromna puščava z oazami, kjer še zdaj živijo nomadi tudi v tradicionalnih jurtah, kupolastih šotorih, seveda znotraj posodobljenih. Ukvarjajo se z rejo drobnice, konjev in kamel.
Začudenje vzbujajo južne pokrajine z gorami, ki segajo kar 4000 metrov visoko. Na vzhodu nekdanja sovjetska republika meji s Kitajsko in Rusijo, na zahodu pa jo obkroža Kaspijsko morje. Ta del je zelo pomemben, ker je bogat s plinom in nafto. Ni čudno, da država šteje za najbolj razvito v osrednji Aziji.
Nenavadno je, da ima 19 milijonov prebivalcev in je dokaj redko naseljena. Skoraj tri četrtine je Kazahov, 15 odstotkov Rusov, preostalo so različne etnične skupine. V glavnem govorijo kazaščino, veliko pa jih uporablja ruščino, ki ima tudi status uradnega jezika. Obeh se otroci učijo v osnovni šoli.
Zraven imajo po šolah tudi pouk angleščine, kar je pomembno za deželo z razvitim turizmom. Če kdo, denimo taksist, ne zna angleško, vključi pametni telefon in vas zaprosi, da v svojem jeziku – tudi v slovenščini – poveste, kam želite.
Kazahstan ureja smučišča, skakalnice in tekaške proge
Ko sem lani decembra izvedela, da je svetovna federacija smučarskih klubov novinarjev (SCIJ) dobila vabilo za srečanje vseh klubov v Kazahstanu, se mi je zdelo nekam čudno, saj ta del sveta ni znan po tem športu. Tako so najbrž mislili tudi člani slovenskega SCIJ in na koncu smo se samo trije udeležili 70. obletnice teh srečanj.
V nekdanji prestolnici Almati so nas prijazno pričakali, bivali smo v hotelu s petimi zvezdicami v dolini pod visokimi zasneženimi gorami. Nad mestom je videti obširna smučišča, kot je Šimbulak na višini od 2500 do 3200 metrov nad morjem. Na ploščadi so gostinski lokali, servis za smuči in prostor za dogodke po tekmovanjih alpskih smučarjev in skakalcev, saj imajo v bližini svojo »Planico«, le da z eno samo veliko skakalnico.
Najbolj zanimiv je bil na stolu privezan lep in miren orel, obkrožen z domačini v čudovitih narodnih nošah. Zasmilil se mi je, a so me potolažili, da ga gospodar na kmetiji sicer uporablja za varovanje svojih domačih živali, saj orel slovi kot dober lovec lisic.
Fotografiranje te čudovite živali je plačljivo; gospodarju podariš štiri evre, in če poveš, da si novinar, lahko narediš več fotografij, ker te zanimajo tudi prelepe narodne noše, okrašene s krznenimi ovratniki in kučmami tako pri ženskah kot moških.
Letovišče je nedaleč od mesta Almati v dolini. Ima 25 kilometrov smučarskih prog in lahko sprejme 6500 obiskovalcev na dan. V bližini so še tri smučišča na sosednjih gorah, nekaj jih bodo še zgradili.
Tekaške proge so v gričasti dolini. Na predavanju o Kazahstanu in zimskih športih, ki postajajo privlačni tako za domačine kot tujce, so nam med drugim pokazali, kaj vse pripravljajo, da bi lahko kandidirali za izvedbo zimskih olimpijskih iger. Čeprav se zavedajo, da to najbrž ne bo kmalu, smo jim novinarji zaželeli, da jim uspe.
Ker jim že zdaj manjka prenočišč in si pomagajo z majhnimi lesenimi hišami ter seveda jurtami, načrtujejo tudi vlaganje v namestitve, zlasti gradnjo novih hotelov.
Pest bankovcev za kavo
Cene so za nas zmerne, tako za hrano kot vsakovrstno blago, a s plačevanjem je včasih problem, ker evrov ne marajo, saj jim je Evropska unija daleč. Največkrat sprejemajo kazahstanske tenge ali bančne kartice. Prodajalci na trgih oziroma velikanskih, dobro založenih bazarjih se držijo le svojih bankovcev, in če jih nimaš, te pošljejo v menjalnice, ki so skoraj na vsakem koraku. Skodelica kave stane približno dva evra.
Ko tako menjaš petdeset ali sto evrov, dobiš za pest bankovcev, ki jih težko prešteješ. Turistom je to kar neprijetno in na srečanju so nam turistični delavci povedali, da bo vlada to kmalu rešila z novim denarjem.
Vse več turistov prihaja v deželo s čudovito naravo in bogato kulturo ter zgodovino tudi poleti, saj je v turističnih središčih poskrbljeno za pešpoti, kolesarske steze, plezanje in jahanje na konjih, Kazahstancem najljubših živalih, ki jih je v nekaterih predelih več kot goveda.
Tako je denimo ponudba v restavracijah sestavljena iz jagnjetine in konjskega mesa, manj je govedine in svinjine. Med sadjem so najbolj priljubljena jabolka, ki so menda sem prišla po starodavni karavanski svilni poti. Prav tako so slavni tulipani, za katere Kazahstanci trdijo, da so jih sadili prvi – tudi kdove koliko stoletij nazaj.
Osmega marca, na dan žena, je bilo vsepovsod po ulicah, trgih, v trgovinah in domovih polno tulipanov najrazličnejših barv, kar kaže, da so na to cvetje res ponosni.
Zeleni Almati
Že na prvi pogled je Almati veliko, a obenem urejeno in celo zeleno mesto. V parkih se igrajo otroci, jahajo na konjičkih ali se sprehajajo kot drugi meščani. Vmes je nekaj zanimivih kipov pisateljev in tudi živali. Veliko je fontan. Začudi velikanski kamnit spomenik, posvečen ruskim vojakom v bitki z Nemci v drugi svetovni vojni, ko je bil Kazahstan še del Sovjetske unije.
No, presenetila me je čudovita pravoslavna cerkev, ki je menda v celoti iz lesa, a brez enega samega žeblja. Daleč naokoli menda ni višje lesene cerkve, domačini trdijo, da je med najvišjimi lesenimi stavbami na svetu. Znotraj ti zastane dih, ker je vsa v zlatu.
Nekdanja prestolnica leži na območju z blagim podnebjem, a na potresno nevarnem jugovzhodu države. V preteklosti so se tu zgodile že strašne naravne katastrofe. Stavbe, zgrajene v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, so potresno varnejše, a gre večinoma za večstanovanjske bloke.
Po osamosvojitvi od Sovjetske zveze se je mesto moderniziralo in slovi po nebotičnikih s celo dvajsetimi nadstropji. Je središče kazahstanskega gospodarstva, diplomacije in kulturnega življenja.
Omrežje cest v Almatiju je dobro urejeno in vselej polno japonskih in kitajskih avtomobilov. Na veliko gradijo tudi tovarne, pri eni od njih pomagajo slovenski inženirji. No, naj še dodam, da je okolica tega dvomilijonskega mesta pod visokim gorovjem zelena z gozdovi, jezeri in številnimi sadovnjaki z jablanami in drugim sadnim drevjem. Načeloma je življenje ljudi dobro, čeprav tudi ta država ni raj na zemlji.
Tudi tu je novi kapitalizem družbo razdelil na bogataše na eni strani in delavce z nizkimi plačami na drugi. To mi je povedal domačin, univerzitetni profesor, ko sva se pogovarjala na nacionalnem večeru, ki se ga je udeležilo 120 novinarjev iz 21 držav na svetu. Vsaka je imela svojo stojnico z nekaj tradicionalnimi dobrotami, zastavo in brošurami o svoji domovini.
Mi trije – Maja Zagoričnik, Iztok Škofic in jaz – smo bili dobro obiskani z našo potico, medico, piškoti in čokolado.
