Diskretni športnik (FOTO)

Športne limuzine. Načeloma gre za izumirajočo vrsto, ki jo neusmiljeno iztrebljajo športni terenci. A če pogledamo na naše ceste, le ni povsem tako. Poglejte samo, koliko je na njih BMW petic, da drugih niti ne omenjam. In v ta peskovnik je svoje videnje športne limuzine ponudil še Volvo s S60.

Švedski imidž

Testni primerek je že tretja generacija (prva leta 2000) in hkrati prvi volvo, izdelan v ZDA. Čeprav gre za športno limuzino, je S60 seveda ohranil še dovolj švedskega imidža, kar dejansko opazimo šele, ko sedimo v njem. A najprej nekaj o zunanji podobi. Čeprav se globoko zavedam reka, da imajo vsake oči svojega malarja, pristransko zapišem, da je S60, še posebno če je v nabriti izdaji R, ki sem jo preizkusil, odlična fuzija elegance in športnosti. Slednje ne kaže z velikimi spojlerji in podobnimi atributi, ampak s k tlom potisnjeno karoserijo, z dvojnim izpuhom in z 18-palčnimi platišči iz lahke litine. O športnih namenih pričajo tudi napisi R-design, ki se bolj ali manj diskretno pojavljajo na vseh koncih.

Živahna konjenica

Da smo v svetu visoko zmogljivih limuzin, pove tudi to, da se motorna ponudba giblje le pri bencinskih motorjih in da ima že vstopni model 190 konjev. Testni S60 R je z 2,0-litrskim turbobencincem in 184 kW (250 KM) srednji in nad njim je še strupeni štirikolesno gnani hibridni S60 polestar s kar 233 kW (318 KM). A verjemite, tudi le 250 konjev s pomočjo 350 Nm navora v razponu od 1800 do 4800 vrt./min vleče odlično; tovarna navaja najvišjo (elektronsko omejeno) hitrost 240 km/h in pospešek 0–100 km/h v 6,5 sekunde.


Pomembno vlogo pri tem igra 8-stopenjski samodejni menjalnik (geartronic), ki voznika razvaja v vseh ozirih, tako da je možnost ročnega prestavljanja z obvolanskima ročicama dejansko odveč. Za voznika je namreč veliko bolj preprosto, da z valjčkom, nameščenim na sredinski konzoli, izbira med različnimi voznimi režimi, od varčnega do športnega, ko sicer le na sprednji kolesi gnani testni S60 postane konkretno živahen, neposredno vodljiv in trši.

Športno in udobno

Tako je ob odlični zvočni kulisi, ki ne kaže, da pod sprednjim pokrovom brni zgolj štirivaljnik, vožnja lahko športno ostra ali pa značilno volvovska, ko imaš občutek, da vozilo nekoliko plava, kot da bi imelo zračno vzmetenje. Poraba goriva pri tovrstnih vozilih praviloma ni v ospredju, kljub temu pa povem, da se je moje testno povprečje gibalo okrog 10 litrov na 100 kilometrov, kar me je nekoliko razočaralo, saj sem veliko kilometrov prevozil v eco voznem režimu.

Počutje v potniški kabini nedvomno priča o premijskem vozilu, vključno z usnjem na sedežih. Ergonomija sedenja je odlična, to velja tudi za vozniški del. Armaturna plošča ima nekaj sledi skandinavskega dizajna, predvsem so opazne velike šobe za prezračevanje, kar pa je zaščitni znak vseh aktualnih volvov. V potniški kabini ni sledi o utesnjenosti, kar velja tudi za sedenje na zadnjih sedežih in ne nazadnje za prtljažni prostor s prostornino 442 litrov, ki pa ga je mogoče še povečati.