Dober stane. In to ne malo

Priljubljenega kantavtorja s prepoznavnim klobukom, »sz Sežane doma«, smo ujeli med njegovimi odri vsakdana, spili kafe in izvedeli nekaj njegovih občutkov.

Ko se zbudim ...

Je točno tako, kot zapojem v svoji pesmi »Sz Sežane doma« – »Zjutro nar'bl mi paše kafe.« Poleg tega spada v moj jutran­ji ritual prebiranje mailov, nadaljujem pa z ogrevalnimi lestvicami na kitari in z glasom.

In če le vreme dopušča, si po vaji napolnim baterije v naravi, med borovci, suhozidi in kraškimi gmajnami. Ni boljšega, da si pošteno prevetriš glavo, kot sprehod v naravi. Pa še zdravo je. (Nasmeh.)

Nikoli ne grem od doma …

Brez gat. Ker sem veliko na poti, imam za vsak opravek drugo torbo, zato moram biti pozoren, da kdaj ne zgrešim. Za plavanje je ena, za hribe druga, za učenje tretja.

Še ena zelo pomembna zadeva, na katero nikoli ne smem pozabiti … Nahraniti mačka Danteja. Sicer pa mu vedno dam preveč hrane. Mogoče se je zato začel malo rediti. (Smeh.)

Zavedam se?

Življenje je eno samo, zato ga uživam z veliko žlico. Materialne stvari me ne zanimajo. Priznam pa, da imam mogoče kakšno kitaro (pre)več, kot jih potrebujem. Pomembne so izkušnje in doživet­ja. In ta se ne zgodijo doma na kavču, ampak med ljudmi.

Zato rad potujem, raziskujem nove kulture, kulinariko in nočno življenje. Letos poleti sem si med koncertnimi obveznostmi in sneman­jem albuma vzel čas tudi za to.

Trije dnevi v Neaplju so bili za velikega ljubitelja dobre pice končno izpolnjena želja. Vesel sem, da sem poslušal srce in odšel v prestolnico pice.

Pariz sem ujel po olimpijskih igrah, ko se je še vedno zaznal olimpijski duh. Tam sem prvič v življenju pokusil tudi njihovo specialiteto escargots, po domače polže. Okus je podoben školjkam in so zelo dobri.

Ob koncu poletja pa sem obiskal še madžarsko prestolnico in spet okušal kulinarične dobrote, golaž, paprikaš in drugo.

Med snemanjem …

Teče poseben proces, ki nikoli ni enak. In je zato vedno edinstven. Vsaka pesem ali projekt ima svojo zgodbo in zanimivo je, da ko že misliš, da si odkril tisto »formulo« za ponovitve, ti vesolje sporoči, da pač ne gre tako.

Vsaka pesem si zasluži svojo zgodbo, zato rad eksperimentiram in preizkušam nove prijeme. Zato tudi vsak moj album zveni malo drugače.

Vsak trenutek sem v drugačni energiji, v drugem življenjskem obdobju, uglašen na drugačni frekvenci. In prav je tako. Drugače bi bila glasba dolgočasna.

Ko mi rečejo, da sem z Obale …

Aloora – ne! (Smeh.) Zanimivo je, kako nekateri vse Primorce mečejo v isti koš. Primorska je kar velika, vse od Istre (Obala) do Tolminskega.

Obsega tudi Vipavsko dolino, Goriška brda, nekje vmes pa se na 2873,56 kvadratnega kilometra razprostira čudovita planota, ki sega tudi prek slovenske meje, imenovana Kras. Glavno mesto Krasa na slovenski strani je Sežana, ki ji pravijo tudi kraška metropola. In če kdu še n'zna, jst sm sz Sežane d'ma.

Če pa moram na kratko povedati, sem Krašowc! Z rodovnikom.

Kitara je ...

Skupaj z glasbo tako velik del mojega življenja, da tudi ko je nimam s seboj, je v mojem srcu. Ves čas si prepevam, tudi recimo na potovanjih. Ne vem, kako, ampak mi vedno uspe najti koga, ki v živo nekje igra ali poje.

Če so glasbeniki za, se jim pridružim. V Neaplju in Parizu sem tako spoznal nekaj uličnih glasbenikov in seveda smo se spoprijateljili in zaigrali skupaj.

V Budimpešti sem s kolegi zašel v karaoke bar. In zgodilo se mi je nekaj, kar je skoraj težko verjeti. Vrgli so nas iz bara, ker smo drugim zbijali moralo. Še zdaj ne vem, ali smo predobro ali preslabo peli. (Smeh.)

Verjamem v pravljična bitja, ker ...

... bi si kot velik ljubitelj fantazijskih romanov in filmov drznil trditi, da obstajajo. Sicer ne dobesedno, ker lahko že recimo Tolkina interpretiramo na več načinov.

Metaforično gledano torej menim, da med nami hodijo pravljična bitja, preoblečena v ljudi. Obstajajo dobra in slaba bitja. So tudi takšna, ki so lahko oboje. Nekoč sem spoznal Vilo. In res je bilo kot v pravljici.

Ampak življenje je predolgo, in če pravljice ne končaš s tistim slavnim stavkom »živela sta srečno do konca svojih dni« in življenju slediš naprej, slej kot prej ugotoviš, da ta stavek ni resničen.

Vsega lepega je nekoč konec, kakor koli obračamo življenje. Pomembno je, kaj se na poti naučimo in kako prejeto znanje vpletemo v novo pravljico. Nikoli namreč ne veš, kaj te čaka na naslednjem nepopisanem listu papirja.

Moje najljubše mesto je ...

Vsako naslednje. (Nasmeh.) Zelo rad potujem in kot glasbenik imam srečo, da je to pogosto del moje službe. Večkrat si rečem, da večine krajev, kjer nastopam, nikoli ne bi videl, če ne bi bilo zaradi glasbe.

Tako sem z različnimi zasedbami prepotoval velik del Evrope, skoraj bi imeli nastop tudi v Afriki, ampak se je zapletlo z vizumi in birokracijo. Tudi v zasebnem življenju si rad privoščim kakšen »week­end escape«, tako da bo naslednji Berlin.

Ampak po potovanju vsakič znova ugotovim, da se premalo zavedamo, kako lepa je Slovenija, koliko skritih kotičkov imamo, za katere moramo biti hvaležni.

Povsod je lepo, a doma je najlepše. Navadno pa s potovanj prinesem magnetke, imam jih že skoraj poln hladilnik! – ali pa novo kitaro. (Nasmeh.)

Zaupam ...

Sebi, družini, prijateljem in življenju. Zaupam mu, da mi bo prineslo točno tisto, kar potrebujem, da bom zrasel v boljšega človeka in delal dobro.

Zaupam sebi, da bom še naprej, po najboljših močeh, ustvarjal dobro glasbo. In zaupam ljudem, da se jih bo dotaknila in jim dala nekaj več.

Nikoli ne bi ...

Rekel nikoli. Zarečenega kruha se največ poje. Prevečkrat sem rekel, ne, nikoli več. Ali pa, ne, tega pa ne bom. In potem se je čez nekaj časa zgodilo točno to. In večinoma je bilo na koncu boljše. Vesolje ve.

Ko sem deset let živel v Novi Gorici, sem večkrat rekel, da se ne bom vrnil na Kras. Pa je prišlo obdobje zaprtja in hudih zdravstvenih razmer.

Takrat me je pot spet pripeljala na Kras in rodila se je zgodba kraškega trubadurja … Kot eks­periment, ki traja že dobra štiri leta in je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Zato – nikoli ne reci nikoli.

Ko sem bil mlad, sem sanjal ...

Mogoče zveni klišejsko – ampak točno takšno življenje, kot ga imam zdaj. Zagotovo je bilo v sanjah malo drugače in v presežnikih, ampak ko ugotoviš, da za srečo ne potrebuješ veliko, si hitreje srečen.

Vse, kar potrebujemo, so zagotovljene osnovne biološke potrebe, finančna stabilnost, streha nad glavo, mir in ljubezen. To potrebujemo, vse drugo pa so naše želje. In tukaj se začnejo težave.

Nov avto, večje stanovanje, počitnice, nov pralni stroj, boljši televizor. Ko si želiš preveč vsega, česar ne potrebuješ, te to privede do finančnih težav.

Zima?

Je letni čas. (Smeh.) Nisem ravno velik ljubitelj mraza, ampak vsak letni čas ima svoj čar. Tudi, težko verjeti, zima. Še posebno december, ki prinese zimske nastope, šotore, drsališča, kuhančke …

Lani sem za božič za nekaj dni odšel na Dunaj in moram reči, da mi je v božičnih barvah najlepši.

Slovo?

Je del življenja. Vsaka štorja ima svoj začetek in svoj konec. In ni problema, če se posloviš, ko je čas za to, problem je, če to slovo zaradi kakršnegakoli razloga odlašaš.

Takrat se rodijo problemi, ki bi se jim lahko izognil, če bi se zgodba končala prej. Pomembno je, da smo vedno pošteni in iskreni. Brez zaključka pa tako ali tako ni začetka.

Brez klobuka ...

Me ljudje skoraj ne prepoznajo. Pogo­sto me v Sežani ustavljajo: »Ejga, kje pa imaš klobuk?« Večkrat se mi med potjo na koncerte zmečkajo ali uničijo. Dober klobuk pa stane. In to ne malo.

Zanj lahko odšteješ od nekaj deset ali več kot sto evrov. In nekoč se mi je porodila misel. Če imamo kovčke za kitaro, imamo zagotovo kovčke za klobuke.

Nekaj minut sem potreboval, da sem ga našel na spletu in naročil. Zdaj se lahko pohvalim, da imam kovček za klobuke.

Otroci med občinstvom?

So nekaj najlepšega. So najčistejši kritiki, kar jih lahko dobiš. V moji publiki je kar precej otrok, tudi zato, ker pogosto gostujem na osnovnih šolah, še posebno v decembrskem času.

Ko so me enkrat povabili, da bi predstavil poklic kantavtorja, sem jih sprva debelo pogledal, kako naj to sploh naredim. No, od moje predstavitve je na tej šoli to najbolj zaželen poklic … Kantavtor (Smeh.)

Otroci so naša prihod­nost in naše bogastvo – moramo jih varovati in jim v srce podati glasbo.

Žalosti me …

Prevelika uporaba elektronskih naprav. Zelo sem hvaležen, ker sem odraščal še v obdobju brez telefonov, glasbo sem po­slušal najprej s kaset, potem s cedejev in mp3-predvajalnikov.

Televizije nisem nikoli kaj preveč gledal, raje sem se igral zunaj na igrišču ali bral knjige. Obožujem knjige, še posebno kriminalke ali fantazijske romane.

Prebral sem vse Harry Potterje in Igro prestolov, sicer pa sem največji fan vseh Tolkinovih del. Od Hobita, ki je bolj knjiga za otroke, do zahtevnejših, kot je Silmarilon. Ljudje bi morali več brati. Prave, tiskane knjige.

Najraje jem ...

Šalam, pršut, sir in teran. (Nasmeh.) Zaradi bližine Italije obožujem italijansko kulinariko, ki zaseda tudi velik domačega menija. Lazanja, pašta, rižote, florentinci, paradižnik, solate in zelenjava so velik del naših obmejnih življenj.

Še posebno kadar skočiš po špežo (nakup, op. p.) v Italijo. Dejstvo, nuttela in mortadela iz Italije sta okusnejši. V času korone sem delal v neapeljski piceriji, sicer pa rad odkrivam kulinariko drugih kultur.

Zelo rad jem suši, azijsko hrano, ne branim se hrane, razen krompirja in polente, to lahko izločim s seznama.

Najsvetlejša točka življenja?

Glasba … Glasba … Glasba. Če hočeš biti glasbenik, moraš glasbo res čutiti, in to ni samo faza v življenju. Nekoč mi je punca rekla, no, super, zdaj sva malo odrasla. Si boš končno poiskal pravo službo? Ni razumela. To je življenjski slog.

Preden zaspim, v postelji vedno malo pobrenkam. Včasih me prijatelji hecajo, da je moje stanovanje kot glasbena trgovina. Poleti sva z očetom napravila tri lepa stojala za kitare, tako da imam zdaj po vsem hodniku in v sobi svoje ljubice.

Pridejo tudi temna obdobja, ko ni nastopov in je finančno stanje kak mesec slabše ali pa je preprosto preveč vsega in bi samo zbežal. Ampak po dežju vedno posije sonce, in glasba je vedno tu.

V dobrem in slabem. Tako sem se enkrat potožil očetu: »Joj, veš, tata, ne da se mi več. Preveč je vsega.« In je rekel: »Eee, mali. Si tel bičikleto (kolo, op. p.). Zdej jo pa vozi.« Tako da naj končam odgovor ... Glasba in družina. To dvoje vem, da mi bo vedno stalo ob strani.

Sanjam o duetu z ...

Vladom Kreslinom. On je res ena velika slovenska glasbena inštitucija. Ko bom velik, bi bil rad kot on. Če pa razmišljam širše, na svetovni ravni … Nimava dovolj časa za razpravo.

Moja glasbena pot in navdih sta namreč tako raznolika, da če kdo pogleda playlisto na mojem telefonu, si lahko misli, da jo uporablja več ljudi ali da ima ta človek večosebnostno motnjo. (Smeh.)

Ko bom šel v pokoj ...

(Nasmeh.) Starejše generacije večkrat rečejo: »Ah, boste videli, vi mladi ne bo­ste dočakali penzije.« Nekateri bodo, drugi mogoče res ne. Mogoče bo medicina napredovala in bomo delali vse življenje.

Zase sem prepričan, da je res ne bom. Ker če hočeš imeti službo, ti mora vsaj malo iti na živce in biti odveč. Jaz ljubim svoj posel in mislim, da ga bom opravljal, do­kler mi bo le telo dovolilo.

Dokler bom lahko, bom stal na odrih in podajal znanje naslednjim generacijam. Če me bodo le še hotele poslušati.