Dokler ne odprejo gobca, so videti nadvse ljubki
Če vas ob volčjem zavijanju spreleti srh, potem še niste slišali vreščečega krika tasmanskega vraga, zaradi katerega so te živali dobile tako vražje ime. Ko so evropski pomorščaki na začetku 19. stoletja dosegli Tasmanijo, so ob krikih, ob katerih jim je ledenela kri, pomislili na hudiča. Predirljive zvoke – naj so to kriki, renčanje, cvilež ali prhanje – spustijo v boju za hrano ali v boju s sovražnikom, čeprav tem črnim vrečarjem v velikosti manjšega psa, ki še najbolj spominjajo na plišastega medvedka, na prvi pogled nikakor ne bi pripisali tako srhljivih zvokov.
Ostre zobe pogosto pokažejo
Dokler ne odprejo gobca, so videti nadvse ljubki. A ko razgalijo svoje ostre zobe, ki jih pogosto pokažejo, kadar so prestrašeni, je jasno, zakaj se ponašajo z enim najmočnejših ugrizov v živalskem svetu. Z močno čeljustjo, ki jo odprejo tudi do spektakularnih 80 stopinj, lahko zdrobijo celo debele kosti. Še več, pregrizejo se menda lahko celo skozi kovinsko kletko. Ta moč jim pride še kako prav pri hranjenju.
V zadnjih treh desetletjih je njihovo število upadlo z okoli 150.000 živali na le še 25.000.
So požrešni mesojedci, ki od svojega obroka ne pustijo prav nič, niti kosti ne, pojedo lahko do 40 odstotkov lastne teže na dan, tehtajo okoli 10 kil. Prehranjujejo se s pticami, kačami in manjšimi sesalci, deloma tudi z mrhovino. Večina njihovih življenj se vrti okoli hrane, zajtrk v postelji so ponesli na povsem novo raven: zadremajo kar znotraj razkrajajočega se živalskega trupla, ki ga, ko se prebudijo, jedo naprej. Žvečijo, trgajo in goltajo najraje ponoči, saj so nočne živali, medtem ko dneve prespijo v jamah, votlih deblih in brlogih.
Maščoba se jim kopiči v repu
Kot se ljudem maščoba kopiči okoli trebuha, se tasmanskim vragom v repu. A odebeljen rep v njihovem primeru ni znak debelosti, temveč zdravja in dobre prehranjenosti.
Mladi tasmanski vragi so izjemni športniki, ki znajo v nasprotju s starši še plezati po drevju. So tudi odlični plavalci in hitri tekači, ki lahko s hitrostjo celo 24 kilometrov na uro dirjajo debelo uro.
Zelo so ogroženi, na začetku 90. let jih je napadel skrivnostni in nalezljivi obrazni rak, ki je zdesetkal njihovo že tako majhno populacijo. V zadnjih treh desetletjih je njihovo število upadlo z okoli 150.000 živali na le še 25.000.
