Dolina hipijev na jugu Španije
Je eden od presenetljivo številnih mladih, ki se podajajo na jug Španije v iskanju alternativnega načina življenja. Ali pa kar tako, da se za nekaj časa izvijejo iz spon potrošniške družbe.
Nekakšni novodobni hipiji se radi zatekajo v najjužnejšo špansko pokrajino Andaluzijo. Mnogi kraji se ponašajo z milimi zimami, saj se tudi januarja dnevne temperature pogosto povzpnejo nad 20 stopinj Celzija, nočne pa redko padejo pod 10.
Idealno bi bilo bivanje ob obali, toda ta je večinoma preveč obljudena. Zato pa je že nekaj deset kilometrov v notranjosti mogoče najti vasi in manjše kraje, kjer so temperature še vedno prijetne, domačini pa so dokaj strpni do manj premožnih tujcev, ki prihajajo v iskanju drugačnega načina življenja.
Pod vznožjem gorovja Sierra Nevada
Eden izmed najbolj znanih krajev v okolici katerega so zacvetele alternativne skupnosti je Orgiva. Mesto z okoli šest tisoč prebivalci velja za nekakšno središče redko naseljenega območja Alpujarras, ki se razprostira ob vznožju pogorja Sierra Nevada.
Čeprav je od morja oddaljeno dobrih petdeset kilometrov, je čutiti njegove vplive, saj nizke hribe redko pobeli sneg in še takrat skopni v dnevu ali dveh. V sedemdesetih letih preteklega stoletja so sem začeli prihajati hipiji iz Velike Britanije.
Tu so našli možnost za preživljanja zime v toplejšem okolju in čas za jogo, meditacijo ter različne duhovne prakse. Obenem so se zavzemali za trajnostno ekološko kmetovanje in življenje v bolj ali manj odprtih skupnostih. Domačini so jih sprva gledali nezaupljivo a počasi so se na njihovo prisotnost navadili.
Od Zmajevega festivala do babiške šole
Hipiji so se začeli naseljevati v okolici vasi Tablones, nedaleč stran od Orgive. Naselje se danes imenuje Cigarrones, razprostira pa se ob široki, večji del leta suhi rečni strugi.
S prihodom prvih tujcev so oživele t. i. new age zabave z glasbo in drugimi dogodki, ki so jih poimenovali Zmajev festival. Dogodek je začel privabljati na tisoče obiskovalcev.
Oblastem dogajanje ni bilo več všeč in so organizatorjem oteževali delo, vse do dokončne prepovedi pred nekaj več kot desetletjem.
Po ukinitvi festivala je tu ostalo nekaj nevsakdanjih skupnosti in organizacij. Ena najbolj nenavadnih je babiška šola Da a luz oasis (Oaza svetlobe), katere mentorice pripravljajo delavnice za naravno oblikovanje družine, alternativne porode in sodelujejo na različnih festivalih po Evropi (daaluzoasis.com).
Seveda so pomagale že pri številnih porodih v širši okolici. Prvi tuji naseljenci so kupili nekaj propadajočih kmetij in začeli obnavljati stare namakalne sisteme. Kljub suhi rečni strugi je pod zemljo namreč dovolj vode, le vzdrževati je treba izvire in vodo pripeljati do vrtov.
Mnogi ga uredijo za svoje potrebe, nekateri pa ekološko pridelano sadje in zelenjavo prodajajo na tržnici v Orgivi.
Življenje v čarobni dolini
»Prve dneve sem preživel v gozdnati dolini Beneficio, kjer sem našel največjo ohlapno povezano skupnost alternativno živečih naseljencev,« pove Michael, ki prihaja iz Nemčije.
»Ker imam raje mir, se nisem mogel ustaliti v dolini. Pol ure hoje stran sem našel opuščene nasade in majhno, napol podrto gospodarsko poslopje. Za silo sem ga uredil, v bližini pa sem našel izvir vode in potok. V njem se umivam tudi pozimi. Ker uživam le presno hrano, ne potrebujem kuhinje.
Marsikaj užitnega najdem v opuščenih sadovnjakih, predvsem mandlje in grozdje. Ostalo prinesem iz bližnje vasi ali mesta.«
Po Michaelovih napotkih se do doline pod vasjo Canar odpravim z avtomobilom. Na enem najbolj ostrih ovinkov najdem makadamski odcep, ki se po dobrem kilometru konča na neuradnem parkirišča hipijskega naselja. Od tod je dolina prehodna le po številnih pešpoteh.
Parkirišče predstavlja zravnano suho rečno korito. Na njem je bilo nekaj avtomobilov in avtodomov, med grmovjem pa že prva provizorična bivališča iz lesa, kamenja in gline. Pa tudi nekaj starih počitniških prikolic in šotorov. Dolina je dolga dobre tri kilometre. Skoznjo teče manjša reka z več izviri.
Slednji so pravcati zaklad, saj naseljencem nudijo nepogrešljivo pitno vodo. Ta polni tudi manjši tolmun v katerem se je mogoče kopati, ob višjem vodostaju pa se voda pretaka še preko več slapov. Mnogi dolgotrajnejši naseljenci, kakršnih naj bi bilo okoli dvesto, gojijo zelenjavo, zasadili so nekaj sadnih dreves, elektriko pa dobivajo s pomočjo sončnih panelov in vetrnih turbin.
Večina mobilnih operaterjev tukaj ne deluje, kar je še razlog več, da postaneš odrezan od potrošniškega sveta. Življenje v dolini poteka brez napisanih pravil. A vsakega prišleka poučijo, da lahko šotor ali zasilno bivališče postavi kjerkoli je videti prosto, zaželena pa je uporaba suhih stranišč, postavljenih v gozdu.
Povsod pa visijo opozorila za prepoved kurjenja, saj bi požar lahko idilično dolino spremenil v pogorišče.
Mimogrede izvem, da so tu načeloma vsi uvidevni in prijazni a skupnost ni posebno trdno povezana. Seveda pa se vedno najdejo problematični posamezniki.
»Nekateri se družijo na nacionalni osnovi, druge povezuje glasba, tretje vera, nekateri prisegajo na vegetarijansko prehranjevanje in ekološko pridelavo zelenjave, najdejo pa se tudi ljubitelji alkoholnih pijač in uživalci drog,« pred eno izmed lepših hišk pojasnjuje sivolasi možakar.
»Mnogi pridejo na dnevni obisk, prespijo dan ali dva, drugi ostanejo dlje, tudi mesece in celo leta.«
Zatočišče za ženske z otroki
Nekateri naseljenci so kar podjetni in v dolini imajo pekarno ter čajnico, občasno pa se do naselja pripelje tudi kakšen potujoči trgovec. Nekakšno družabno središče naselja predstavlja velik šotor – indijanski tipi. V njem je urejeno ognjišče, ob katerem se zbirajo naseljenci, najraje zvečer.
Vedno se najde kak inštrument, glasba in čas za pogovor. V dolini živi tudi nekaj družin in mater samohranilk. Ženske, ki si želijo miru in odmaknjenosti, imajo urejen svoj predel. Ob njem je med visokimi drevesi otrokom na voljo domiselno postavljeno igrišče. Kadar je med naseljenci kak priložnostni učitelj, poskrbijo celo za neformalno šolanje. Večina šoloobveznih otrok se šola na daljavo, nekateri pa obiskujejo špansko osnovno šolo v bližnji vasi.
Kadar je otrok več, jih prihaja iskat celo šolski avtobus. Otroci se spontano družijo in videti je, da jim je sproščeno življenje brez strogih pravil všeč. »Prišla sem pred mesecem dni in mislim, da bom ostala vsaj čez zimo«, pove nasmejana Ana iz Belgije. »Moja kratkohlačnika sta navdušena nad bivanjem v šotoru in šolo v gozdu. Pa tudi hladna voda v tolmunu pod slapom ju prav nič ne moti! Na voljo imamo kvalitetne spalne vreče in kot pravijo izkušeni naseljenci, to več kot zadošča v najbolj hladni nočeh.«
Naselje Beneficio je seveda ilegalno. Velik del sega v naravni park, nekaj zemljišč pa je zasebnih. Večina prebivalcev nima uradno urejenega statusa in prijavljenega kraja bivališča.
Toda oblasti v vasi Canar in mestu Orgiva jih tolerirajo. Policija občasno pride do parkirišča, a v življenje naseljencev se ne vmešava, čeprav vedo, da so prisotne tudi mehke droge.
