EKOLOŠKE GOBICE
Egiptovske buče za telo in posodo
Jasmina Avbar vzgaja zelenjavo, iz katere izdeluje ekološke gobice. Z novim rastlinjakom korak naprej.
Odpri galerijo
Marca in aprila se seje, potem pa sadi. FOTOGRAFIJE: Osebni arhiv
Mali koraki so tisti, ki delajo pot. Tudi sestavljanka ne nastane ena, dve, tri, ampak ima vsak košček svojo funkcijo. Tako je tudi z odnosom do okolja. Če bo vsak naredil en mali korak, nam bo mati Zemlja še kako hvaležna. Sicer bomo zapravili vse, zanamcem pa pustili opustošenje, puščavo. Z naravo in njenim varovanjem, predvsem pa z gospodarstvom, kjer se lahko vse uporabi, tistim krožnim, kjer nikogar v imenu dobička ne onesnažujemo, se ukvarja tudi 39-letna Jasmina Avbar iz Šmarjeških Toplic.
Od mladih nog je bila v naravi, to je tista generacija, ki je namesto s telefonom v roki hodila po gozdu in pekla krompir. Družbena vzgoja jo je zaznamovala, hitro se je podala na podjetniško pot, kjer je že desetletje, predvsem po vzoru staršev. »Vedno sem si želela imeti podjetje, da bi lahko sama razpolagala s časom in da bi smela razvijati lastne ideje. Ne da vedno ob kaki lastni ideji dobiš blokado od zgoraj,« smeje doda, a v tem hecu je precej resnice. Sprva je v podjetju ponujala ekološko certificirano kozmetiko, s svojo linijo Dantesmile pa je razvila prvo slovensko linijo izdelkov za dom brez odpadkov. Pravi, da išče v domačem okolju partnerje, ki bodo do okolja in družbe prijazni ter razmišljajo, da se približajo idealu – krožnemu gospodarstvu, kjer se dejansko vse lahko vnovič uporabi.
Ko je takole razmišljala, se ji je pogled ustavil tudi na pomivalnem pultu. Matematika je preprosta – 52 tednov v letu je, na teden se uniči po ena gobica, ki pa je iz plastike, ki se ne reciklira. Menda je prelahka in preslaba. Slovenska družina porabi 52 takih gobic na leto, nekaj 100.000 družin je. Pa smo pri skoraj milijonu.
»Odločila sem se poiskati alternativo. Sprva smo delali gobice iz jutinih vrečk, ki smo jih dobili od lokalne Pražarne Turk. Vreče smo rezali, a niso bile prožne, zato se je penilo,« pove, a ni odnehala, iskala je optimalno rešitev. Zdi se, da ima asa v rokavu. Tako so nastale gobice lufa za čiščenje in umivanje, narejene iz buč, o njih, bučah namreč, je brala, da rastejo v Egiptu, sprva pa so jih uporabili za umivanje teles. Če je dobro za telo, je dobro za posodo? Da, poskusili so, delovalo je!
»Vem, da tega ne delamo prvi, smo se pa lotili zadeve načrtno: semena buče smo kupili v eko semenarni Semenska hiša Amarant, posejali smo jih v lončke Eve Štraser, ki izdeluje biorazgradljive lončke,« Jasmina o začetkih.
Letina je bila dobra, zdaj se pripravljajo na tretjo, začeli so 2018., ko so imeli 100 sadik, letos jih je bilo 300. Šli bodo še korak naprej, na spletu je do včeraj potekala kampanja, kjer so prek evropskega razpisa Urbana zemljina za hrano zbirali sredstva za rastlinjak. Vsaj polovico stroškov nakupa rastlinjaka, celoten stane 10.000, torej ciljajo na pet, bi radi zbrali. Jasmina je prepričana o uspehu, še bolj pa o poti, tisti do narave prijazni, po kateri hodi.
300
sadik buč že imajo.
sadik buč že imajo.
Od mladih nog je bila v naravi, to je tista generacija, ki je namesto s telefonom v roki hodila po gozdu in pekla krompir. Družbena vzgoja jo je zaznamovala, hitro se je podala na podjetniško pot, kjer je že desetletje, predvsem po vzoru staršev. »Vedno sem si želela imeti podjetje, da bi lahko sama razpolagala s časom in da bi smela razvijati lastne ideje. Ne da vedno ob kaki lastni ideji dobiš blokado od zgoraj,« smeje doda, a v tem hecu je precej resnice. Sprva je v podjetju ponujala ekološko certificirano kozmetiko, s svojo linijo Dantesmile pa je razvila prvo slovensko linijo izdelkov za dom brez odpadkov. Pravi, da išče v domačem okolju partnerje, ki bodo do okolja in družbe prijazni ter razmišljajo, da se približajo idealu – krožnemu gospodarstvu, kjer se dejansko vse lahko vnovič uporabi.
Po 52 na leto
Ko je takole razmišljala, se ji je pogled ustavil tudi na pomivalnem pultu. Matematika je preprosta – 52 tednov v letu je, na teden se uniči po ena gobica, ki pa je iz plastike, ki se ne reciklira. Menda je prelahka in preslaba. Slovenska družina porabi 52 takih gobic na leto, nekaj 100.000 družin je. Pa smo pri skoraj milijonu.
Po 120 dni sonca»Buče so posebne, ker potrebujejo po 120 dni sonca na leto. Pa tudi dež in vlaga jim ne ustrezata. Če bo rastlinjak, bo lažje uravnati temperaturo, ki ne sme pasti pod 15, pa tudi vlage ne bo toliko,« se Jasmina veseli naložbe v rastlinjak. Praviloma sejejo marca ali aprila, maja presajajo sadike. V minulih letih jih je bilo strah tudi toče, ki je često na območju Krškega oz. Brežic, kjer imajo rastlinjak.
»Odločila sem se poiskati alternativo. Sprva smo delali gobice iz jutinih vrečk, ki smo jih dobili od lokalne Pražarne Turk. Vreče smo rezali, a niso bile prožne, zato se je penilo,« pove, a ni odnehala, iskala je optimalno rešitev. Zdi se, da ima asa v rokavu. Tako so nastale gobice lufa za čiščenje in umivanje, narejene iz buč, o njih, bučah namreč, je brala, da rastejo v Egiptu, sprva pa so jih uporabili za umivanje teles. Če je dobro za telo, je dobro za posodo? Da, poskusili so, delovalo je!
»Vem, da tega ne delamo prvi, smo se pa lotili zadeve načrtno: semena buče smo kupili v eko semenarni Semenska hiša Amarant, posejali smo jih v lončke Eve Štraser, ki izdeluje biorazgradljive lončke,« Jasmina o začetkih.
Na kompost z njoGobica stane šest evrov, zdrži pa tudi do tri mesece, niti vonja se ne navleče, nekateri jo celo prekuhajo. Bistveno je, da je razgradljiva in naravi neškodljiva. Iz narave nastane, v njo se povrne, vedo povedati gospodinje, ki jo že uporabljajo, da se jih po uporabi vrže na kompost, med bioodpadke.
Letina je bila dobra, zdaj se pripravljajo na tretjo, začeli so 2018., ko so imeli 100 sadik, letos jih je bilo 300. Šli bodo še korak naprej, na spletu je do včeraj potekala kampanja, kjer so prek evropskega razpisa Urbana zemljina za hrano zbirali sredstva za rastlinjak. Vsaj polovico stroškov nakupa rastlinjaka, celoten stane 10.000, torej ciljajo na pet, bi radi zbrali. Jasmina je prepričana o uspehu, še bolj pa o poti, tisti do narave prijazni, po kateri hodi.
