Eksotika na naših vrtovih

Pri nas malo znana rastlina okra iz družine slezenovk prihaja iz toplejših krajev sveta, njena domovina je v Afriki, od koder se je razširila drugam po svetu, danes je največ pridelajo v Indiji, Pakistanu in Nigeriji. Ker dobro uspeva tudi v našem podnebju, plodovi pa so v kulinariki zelo uporabni in zanimivi, zato ni razloga, da je ne bi poskusili vzgajati tudi v svojem vrtu. Ne daje le okusnih in zdravih plodov, je tudi izredno dekorativna. Gojili so jo že stari Egipčani pred 3000 leti, po nekaterih virih pa še tisoč let pred tem.

Okra ali bamija, ki je pri nas znana tudi kot jedilni oslez, zraste v višino približno en meter, lahko pa tudi dva, v širino se razteza do 40 centimetrov. Ima velike liste in zelo lepe bele ali rumenkaste cvetove, plodovi so dolgi do dvajset centimetrov. V stroku, ki je, prerezan počez, zanimive zvezdaste oblike, se skrivajo številna semena.

Okro sejemo spomladi, od aprila do junija, poleti nas bo rastlina razveseljevala z lepimi, nežnimi cvetovi, plodove pa bomo pobirali po dveh mesecih. Sejemo jo neposredno na prosto, ko mine čas spomladanskih pozeb, lahko pa sadike tudi vzgojimo in jih potem le presadimo, tako obenem skrajšamo čas do pobiranja pridelka. Seme lahko kupimo tudi v naših vrtnarijah.


Izberemo ji dobro osončeno zavetrno lego, rada ima rahla, dobro prepustna in pognojena tla. Semena pred setvijo čez noč namočimo v vodi. Sejemo na razdalji do 60 centimetrov, še malce večja naj bo medvrstna razdalja. Rastlinam, ki zrastejo do višine 60 centimetrov, odščipnemo vršičke, tako se bo rastlina bujno razrasla. Plodove pobiramo sproti, saj s tem spodbujamo tvorbo novih strokov. Ker so poraščeni z dlačicami, ki dražijo kožo, jih mnogi pobirajo z rokavicami.

Zelene plodove uporabimo v kuhinji za številne jedi, zlasti v omakah, lahko jih tudi popečemo v ponvi, zrele pa posušimo in zmeljemo v prah, ki ga uporabimo kot začimbo. Sveže stroke lahko v hladilniku hranimo dober teden.

Kot večina vrtnin žal niti okra ni odporna proti škodljivcem in boleznim, najpogosteje jo napadejo uši in gosenice, med boleznimi pa pepelasta plesen. Proti nevšečnostim se borimo z ekološkimi zaščitnimi sredstvi.