Elegantni tekmec iz Koreje

Korejska znamka Hyundai s svojimi modeli nekako brez fanfar napreduje iz generacije v generacijo. Morda je doslej veljalo, da so še najmanj izstopali z videzom, zdaj pa so tudi tu stopili iz sence – z modelom i20, ki se bo kosal s celo falango evropskih tekmecev, z renaultom cliom ali volkswagnom polom na čelu. Ima se jim s čim postaviti po robu.
 

Nova prepoznavnost

Hyundaijevi novi avtomobili res ubirajo prepoznaven slog. Če se mi je še sveži hyundai tucson zdel skoraj prepoln ostrih potez, so pri i20 to napadalnost ravno prav omilili in pripravili avtomobil, ki je oblikovan samozavestno, drugače, a vendar ne preveč divje.

Nobenemu ni podoben, težko bi rekel, ali je bolje videti spredaj ali zadaj. Tam kaka oblikovna podrobnost še bolj izstopa, na primer vratca za točenje goriva, ki so jih ujeli v obliko luči.
 

Sodobna notranjost

Tudi v notranjosti je skoraj odličnež. Za volanom je položaj takoj pravi, nikakršno nastavljanje ni potrebno, podobno velja za zelo dobra sprednja sedeža, čeprav v kabini avtomobil ni tako širok, kot deluje od zunaj. Uporabljeni materiali so zelo dobri, prav tako izvedba. Nisem ljubitelj sredinskih zaslonov, i20 ga sicer ima in je kar velik, vendar ne deluje preveč zajetno. S sistemom bluelink po njem potujemo logično, tudi pogled nanj manj kot v kakem drugem primeru odvrača oči s ceste, saj je rahlo obrnjen proti vozniku.

Cenim, da se nekatere osnovne stvari, kot sta klimatska in avdionaprava, upravljajo s kolesci in stikali, ki so priročna in lepo oblikovana. Polnjenje pametnega telefona je brezstično in poteka gladko, tako kot povezljivost sistema prostoročnega telefoniranja.

Za volanom je digitalizirani prikaz različnih informacij, na morda malo preveč svetlem ozadju. To je v tem delu edina stvar, ki me je zmotila, sčasoma bi se je utegnili naveličati. Je pa tudi tam sistem prikazov zelo dober, enostaven, s kako pohvalno drobnarijo: na primer, ko stojite za vozilom in to spelje, vas prikaz na to prijazno opozori.
 

Solidna prostornost

Hyundai i20 je dolg dobre štiri metre, ni se bistveno povečal. Zadaj je prostornost solidna, ne morete pa pričakovati čudežev. Podobno bi rekel za prtljažnik, ki je lepo urejen, ima dvojno dno. Za pogon je v testnem primerku skrbel bencinski motor s tržno oznako 1.0 T-GDI, trivaljnik, ki mu do največje moči 73 kW pomaga turbinski polnilnik.



Je solidno odziven, med pospeševanjem ima skoraj športno rezek zvok. Tudi glede porabe ni zamer, v še kar hladnem času je bila povprečno 6 litrov na 100 kilometrov, če sem zelo pazil in je bil promet ugoden, pol litra manj, v mestni gneči kak liter več. Menjalnik je bil ročni šeststopenjski, brez pripomb, bi bilo pa dobro poskusiti še posebno izvedbo, ki menda pripomore k manjši porabi.
 

Trdo vzmetenje

Krmili se i20 zelo natančno, lega na cesti je prav tako pohvalna. Nekaj pa imam za kar velik minus: vzmetenje je zelo trdo, kar je na kakršnih koli neravninah vsaj zame precej moteče in se temu niti po večdnevni uporabi avtomobila nisem mogel privaditi. Kot da hočejo biti hyundaii nemško trdi, kar je morda dobro na nemških asfaltnih preprogah, ne pa pri nas.
Sicer pa me je novi i20 v vseh drugih pogledih prepričal.



No, skoraj vseh – tu je še cena, ki za ta najbolje opremljeni testni primerek s kopico stvari za udobje in vrsto asistenčnih sistemov za varnost ni bila prav nizka. Ampak tako je še pri marsikaterem tekmecu.