TURISTIČNA TRIBUNA
FOTO: Doberdob, slovenskih fantov grob
Sprejemni center Gradina na italijanski strani Goriške se imenuje po prazgodovinskih gradiščih v bližini; sestavlja ga skupina stavb nekdanjega kamnoloma, ki so jih pred 15 leti z evropskimi sredstvi preuredili v sodobno turistično točko
Odpri galerijo
Vhod v center Gradina. Foto: S. N.
S ploščadi na jugozahodnem robu se odpira sijajen razgled na pretežno slovensko vas Doberdob in globel Dol, ki jo spomladi in jeseni preplavijo podzemni tokovi Soče in Vipave ter spremenijo v približno 1200 m dolgo in 400 m široko jezero. Del vode pronica tudi skozi porozne kamnine in nekaj sto metrov južneje napolni manjše Prelosno jezero, od koder skozi Sabliško močvirje odteče v morje. Ob obeh s potjo povezanih jezerih sta infotočki, ob večjem tudi vivarij.
Presihajoči jezeri z mokrišči in kraškim robom ter okolico oblikujeta naravni rezervat dežele Goriške. Vključen je v evropsko omrežje zavarovanih območij Natura 2000 in predvsem po tem za arheologe, naravoslovce, ljubitelje plezalnih sten in druge obiskovalce tudi bolj znana in zanimiva točka.
Drugače je z našim pešajočim zgodovinskim spominom, čeprav bi vsaj med odraslimi rojaki težko našli koga, ki ne bi poznal pesmi Oj, Doberdob, oj, Doberdob, slovenskih fantov grob, ki jo je napisal rojanski kaplan Fran Bonač, in enako naslovljenega avtobiografskega romana Prežihovega Voranca, po katerem se imenuje tudi doberdobska šola. V parku za šolo pred dvema letoma – v skrbi, da se ta naš spomin ne bi še bolj zabrisal – odkrito spominsko znamenje, posvečeno slovenskim vojakom na soškem bojišču, je le skromna protiutež veličastnim italijanskim spomenikom v Sredpolju in drugod naokoli, a je hkrati eno redkih te vrste zunaj naših meja.
Nedavne obletnice so znova obudile zanimanje za čas do takrat najbolj neusmiljenega uničevanja in ubijanja v tem koncu Evrope med prvo svetovno vojno. Kraška planota nad Doberdobom je bila do padca Gorice poleti 1916 ena ključnih obrambnih točk avstro-ogrske vojske. Silovit topniški ogenj, ki je naznanjal naskoke in protinapade za vsak meter kamnite gmajne, je vzel življenja desettisočem vojakov z obeh strani in trajno zaznamoval tako redke preživele kot naravo. Številne obrambne rove in kaverne je že preraslo bujno zelenje, ki jeseni dobi krvavo barvo ruja, nekatere položaje pa je ob stezah in kolovozih še dobro videti.
Na ostaline velike vojne opozarjajo večjezične informacijske table, še več pa jih v ospredje postavlja značilne kraške naravne pojave ob dobro označenih pešpoteh, ki povezujejo posamezne opazovalne točke. Podobno je v zgodovinsko-naravoslovnem muzeju v sprejemnem centru Gradina prvi vojni namenjenih le nekaj metrov razstavnega prostora. Vse druge enote predstavljajo izjemno naravno bogastvo rezervata – med zaščitenimi bitji je tudi človeška ribica – in mejnike zgodovinskih obdobij, od utrjenih gradišč, naseljenih od bakrene in bronaste dobe do Rimljanov, pa razvoj kamnarske obrti in drugih v 20. stoletju.
Trenutek nelagodja, ki ga morda izzove pogled na nasršenega jamskega medveda ob vhodu, že po par korakih preženejo zbirke metuljev in hroščev. Sledijo večmedijske ponazoritve značilnih življenjskih okolij in v nadaljevanju še bogastvo dokumentarnih fotografij o nekdanjem življenju večinoma slovenskega prebivalstva Doberdoba in okolice.
Presihajoči jezeri z mokrišči in kraškim robom ter okolico oblikujeta naravni rezervat dežele Goriške. Vključen je v evropsko omrežje zavarovanih območij Natura 2000 in predvsem po tem za arheologe, naravoslovce, ljubitelje plezalnih sten in druge obiskovalce tudi bolj znana in zanimiva točka.
V spomin slovenskim vojakom na soškem bojišču. Foto: S. N.
Drugače je z našim pešajočim zgodovinskim spominom, čeprav bi vsaj med odraslimi rojaki težko našli koga, ki ne bi poznal pesmi Oj, Doberdob, oj, Doberdob, slovenskih fantov grob, ki jo je napisal rojanski kaplan Fran Bonač, in enako naslovljenega avtobiografskega romana Prežihovega Voranca, po katerem se imenuje tudi doberdobska šola. V parku za šolo pred dvema letoma – v skrbi, da se ta naš spomin ne bi še bolj zabrisal – odkrito spominsko znamenje, posvečeno slovenskim vojakom na soškem bojišču, je le skromna protiutež veličastnim italijanskim spomenikom v Sredpolju in drugod naokoli, a je hkrati eno redkih te vrste zunaj naših meja.
Nedavne obletnice so znova obudile zanimanje za čas do takrat najbolj neusmiljenega uničevanja in ubijanja v tem koncu Evrope med prvo svetovno vojno. Kraška planota nad Doberdobom je bila do padca Gorice poleti 1916 ena ključnih obrambnih točk avstro-ogrske vojske. Silovit topniški ogenj, ki je naznanjal naskoke in protinapade za vsak meter kamnite gmajne, je vzel življenja desettisočem vojakov z obeh strani in trajno zaznamoval tako redke preživele kot naravo. Številne obrambne rove in kaverne je že preraslo bujno zelenje, ki jeseni dobi krvavo barvo ruja, nekatere položaje pa je ob stezah in kolovozih še dobro videti.
Zemljevid rezervata. Foto: S. N.
Na ostaline velike vojne opozarjajo večjezične informacijske table, še več pa jih v ospredje postavlja značilne kraške naravne pojave ob dobro označenih pešpoteh, ki povezujejo posamezne opazovalne točke. Podobno je v zgodovinsko-naravoslovnem muzeju v sprejemnem centru Gradina prvi vojni namenjenih le nekaj metrov razstavnega prostora. Vse druge enote predstavljajo izjemno naravno bogastvo rezervata – med zaščitenimi bitji je tudi človeška ribica – in mejnike zgodovinskih obdobij, od utrjenih gradišč, naseljenih od bakrene in bronaste dobe do Rimljanov, pa razvoj kamnarske obrti in drugih v 20. stoletju.
Razgled nad dolino z usahlim jezerom. Foto: S. N.
Trenutek nelagodja, ki ga morda izzove pogled na nasršenega jamskega medveda ob vhodu, že po par korakih preženejo zbirke metuljev in hroščev. Sledijo večmedijske ponazoritve značilnih življenjskih okolij in v nadaljevanju še bogastvo dokumentarnih fotografij o nekdanjem življenju večinoma slovenskega prebivalstva Doberdoba in okolice.
