LIZBONA
FOTO: Ekscentrične palače
Ko je Lizbona postala prestolnica, so v bližnjem narodnem parku rasle podeželske palače; Sintra še danes velja za mističen kraj z osupljivo pokrajino pod Unescovo zaščito.
Odpri galerijo
Najzahodnejša točka Evrope, Cabo da Roca
Serra de Sintra oziroma Mesečeve gore so bile odlična izbira za poletne palače zaradi bližine Atlantika, oceanskega podnebja, edinstvenega rastja – kar 900 vrst je tu avtohtonih in 90 endemičnih – in romantičnega, z granitnimi balvani prepredenega terena, ki spominja na romane Walterja Scotta. Rimljani so tu zgradili tempelj v čast cesarja Oktavijana, a ga je Rim zavrnil in posvetili so ga boginji Lune – Cynthii, iz česar izhaja ime Sintra. Velik pečat so pustili Mavri, lord Byron pa je Sintro obiskal v 18. stoletju in jo opisal kot »v vseh ozirih najveličastnejši kraj v Evropi«.
V središču mesta se 33 metrov v nebo dvigata velika bela dimnika Palacio Nacional de Sintra, ki je bila od 14. stoletja poletna kraljeva palača. V njej se prepletajo mavrski, gotski in manuelinski slog, pohvali se lahko z največjo zbirko mudejar azulejos, barvnih glaziranih ploščic. Dimnika sta presunljiva, v kuhinji pod njima so lahko pripravili tudi do tisoč večerij.
Najznamenitejša je rumeno-rdeča palača Pena, podobna Neuschwansteinu Ludvika Bavarskega, ki stoji na vrhu hriba. Njena fantastična podoba, ki z gargojli, stolpiči, balkoni in oboki spominja na Disneyjeve risanke, je nastala v 19. stoletju kot plod domišljije t. i. umetniškega kralja Ferdinanda Saxe-Coburg Gotha, moža kraljice Marije II. Bratranec princa Alberta, moža kraljice Viktorije, je oboževal naravo, umetnost in izume. Po ženini smrti je dograjeval palačo in jo končal 1885., v letu svoje smrti. Z razglasitvijo republike 1910. je postala muzej. Kraljica Amelia je bila zadnja, ki je tam preživljala čas pred odhodom v izgnanstvo, obdana z viktorijanskim in edvardijanskim pohištvom, ornamenti, slikami, na terasi s pogledom na Atlantik, park z eksotičnimi rastlinami, ribniki in vodnjaki.
Na sosednjem hribu so ruševine Castelo dos Mouros iz 9. st., ki so ga zgradili severnoafriški Mavri. Ko je Lizbona leta 1147 prešla v katoliške roke, se je grad predal. Dobro sta ohranjena dva stolpa z obzidjem, ki omogočata čudovite razglede.
Najbolj noro pa je posestvo Quinta da Regaleira s palačo, ki je v 19. stoletju z ekscentričnim milijonarjem Carvalho Monteiro dobila značilno kombinacijo gotskega, manuelinskega in renesančnega sloga, predvsem pa nenavaden vrt z mostički, stolpički, mitološkimi in ezoteričnimi simboli, vodnjaki, labirintom in jamami. Najosupljivejša sta 27-metrska vodnjaka s spiralnim stopniščem, povezana s tarotom – smrtjo, ki vodi v ponovno rojstvo in nebesa.
Monserrate je eksotična palača z romantičnim subtropskim vrtom pod Unescovo zaščito. Nepozabne vrtove je zasnoval Willam Beckford, pisatelj in ekscentrični graditelj, znan kot najbogatejši Anglež svojega časa, nato pa jo prodal siru Francisu Cooku, tekstilnemu mogotcu, ki je za družinsko poletno rezidenco prepletel gotski in mavrski slog ter v vrt dodal slapove, 24 vrst palm, praprot, kamelije in drevje z vsega sveta.
Pot je vredno podaljšati še do Cabo da Roca, 140 m visokega klifa s svetilnikom nad Atlantikom, najzahodnejšo točko Evrope, ali po besedah pesnika Luisa de Camõesa – »kraja, ker se kopno konča in začne morje«. Čeprav se je prepovedano vzpeti na previsne dele in vam za to grozi kazen nekaj sto evrov, bodo navdušili tudi razgledi izza ograje. Le streljaj proč, na peščeni plaži Praia da Adraga, lahko pridete do morja, pokukate v skalne jame in opazujete romantični sončni zahod.
Palača Pena je najbolj znana. Kraljeva družina je v njej živela do odhoda v izgnanstvo.
V središču mesta se 33 metrov v nebo dvigata velika bela dimnika Palacio Nacional de Sintra, ki je bila od 14. stoletja poletna kraljeva palača. V njej se prepletajo mavrski, gotski in manuelinski slog, pohvali se lahko z največjo zbirko mudejar azulejos, barvnih glaziranih ploščic. Dimnika sta presunljiva, v kuhinji pod njima so lahko pripravili tudi do tisoč večerij.
Najznamenitejša je rumeno-rdeča palača Pena, podobna Neuschwansteinu Ludvika Bavarskega, ki stoji na vrhu hriba. Njena fantastična podoba, ki z gargojli, stolpiči, balkoni in oboki spominja na Disneyjeve risanke, je nastala v 19. stoletju kot plod domišljije t. i. umetniškega kralja Ferdinanda Saxe-Coburg Gotha, moža kraljice Marije II. Bratranec princa Alberta, moža kraljice Viktorije, je oboževal naravo, umetnost in izume. Po ženini smrti je dograjeval palačo in jo končal 1885., v letu svoje smrti. Z razglasitvijo republike 1910. je postala muzej. Kraljica Amelia je bila zadnja, ki je tam preživljala čas pred odhodom v izgnanstvo, obdana z viktorijanskim in edvardijanskim pohištvom, ornamenti, slikami, na terasi s pogledom na Atlantik, park z eksotičnimi rastlinami, ribniki in vodnjaki.
Serra de Sintra, Mesečeve gore, so bile odlična izbira za poletne palače zaradi bližine Atlantika, oceanskega podnebja, edinstvenega rastja, romantične pokrajine.
Ruševine Mavrskega gradu na strateško pomembnem vrhu nad mestom
Na sosednjem hribu so ruševine Castelo dos Mouros iz 9. st., ki so ga zgradili severnoafriški Mavri. Ko je Lizbona leta 1147 prešla v katoliške roke, se je grad predal. Dobro sta ohranjena dva stolpa z obzidjem, ki omogočata čudovite razglede.
Najbolj noro pa je posestvo Quinta da Regaleira s palačo, ki je v 19. stoletju z ekscentričnim milijonarjem Carvalho Monteiro dobila značilno kombinacijo gotskega, manuelinskega in renesančnega sloga, predvsem pa nenavaden vrt z mostički, stolpički, mitološkimi in ezoteričnimi simboli, vodnjaki, labirintom in jamami. Najosupljivejša sta 27-metrska vodnjaka s spiralnim stopniščem, povezana s tarotom – smrtjo, ki vodi v ponovno rojstvo in nebesa.
Monserrate je eksotična palača z romantičnim subtropskim vrtom pod Unescovo zaščito. Nepozabne vrtove je zasnoval Willam Beckford, pisatelj in ekscentrični graditelj, znan kot najbogatejši Anglež svojega časa, nato pa jo prodal siru Francisu Cooku, tekstilnemu mogotcu, ki je za družinsko poletno rezidenco prepletel gotski in mavrski slog ter v vrt dodal slapove, 24 vrst palm, praprot, kamelije in drevje z vsega sveta.
Najzahodnejša točka Evrope, Cabo da Roca
Pot je vredno podaljšati še do Cabo da Roca, 140 m visokega klifa s svetilnikom nad Atlantikom, najzahodnejšo točko Evrope, ali po besedah pesnika Luisa de Camõesa – »kraja, ker se kopno konča in začne morje«. Čeprav se je prepovedano vzpeti na previsne dele in vam za to grozi kazen nekaj sto evrov, bodo navdušili tudi razgledi izza ograje. Le streljaj proč, na peščeni plaži Praia da Adraga, lahko pridete do morja, pokukate v skalne jame in opazujete romantični sončni zahod.
