FOTO: Jesenski goban, kralj gobanov

Jesenski goban (Boletus edulis) je prvi leta 1782 opisal botanik Jean Baptist Francois (Pierre) Bulliard in to ime ter rod sta ostala nespremenjena do danes, tako da je Boletus edulis Bull. še vedno formalno znanstveno ime po veljavnih pravilih Mednarodnega kodeksa o botanični nomenklaturi (ICBN). Jesenski goban je vrsta iz rodu Boletus – gobani.
Gobani so pri nas najbolj cenjene gobe. Mirne duše lahko rečemo, da so to gobe Slovencev. No, ne le Slovencev, obožujejo jih tudi državljani sosednjih držav, saj radi gobarijo prav v naših gozdovih. Vsi užitni gobani imajo prijetno aromo in so primerni za vse vrste jedi. In kadar rastejo, rastejo precej množično. Ampak, ali znamo gobane med seboj tudi ločiti? Poznavalci denimo vedo, da sta najbolj aromatična poletni in borov goban, najbolj čvrst in cenjen je črni in najpogostejši jesenski, ki mu ponekod v svetu pravijo tudi kralj gobanov. Sicer pa za nabiralce ni pomembno, kako se imenujejo, pomembno je, da so užitni. Večina meče gobane v isti koš, a so si precej različni, tako po okusu kot po makro- in še posebno po mikroskopskih značilnostih, ki jih s prostim očesom ne vidimo. Danes bomo opisali jesenskega gobana, ki je pognal v precejšnjih količinah.

Jemo lahko surovega

Jesenski goban (Boletus edulis), jurček, globaja, kravša ima lahko premer klobuka od 5 pa vse do 25 cm. Mlad je polkrožen in izbočen, pozneje se odpre in postane blazinast, v starosti se rad zaviha navzgor. Kožica klobuka je nagubana, svetlo do temno rjave barve, na obrobju svetlejša, v vlažnem vremenu sluzasta, svetleča in lepljiva. Suha je mat in se ne sveti. Pri starih primerkih jo lahko v celoti olupimo. Trosovnica je mlada bele barve, nato postane rumena in v starosti olivno zelena. Cevke so drobne, s starostjo se daljšajo in stare z lahkoto odluščimo od mesa klobuka. Bet je od 5 do 15 cm visok, mlad trebušast, nato betičast oziroma kar precej različnih oblik: hruškaste, trebušaste ali neenakomerno valjaste oblike in velikokrat z odebeljenim dniščem. Je svetlo rjave barve in pokrit s fino svetlejšo mrežico, predvsem v zgornjem delu.

Meso je belo, zelo prijetnega vonja in okusa. Pod kožico klobuka je rahlo rdečkasto obarvano. Goba je zelo aromatična, zato je tudi zelo cenjena in jo lahko uporabljamo za pripravo vseh vrst jedi. Lahko ga tudi zamrzujemo in sušimo ter s tem pridobimo še več arome. Jemo ga lahko tudi surovega, pripravljenega na primer kot karpačo.

Naval v gozdovih

Raste od junija do oktobra (tudi novembra) v iglastih in mešanih gozdovih, najraje pod smrekami in na kisli podlagi. Jesenski gobani oziroma jurčki rastejo kakšno leto bolj, drugo manj. Pri nas je ob množični rasti zelo velik naval v gozdovih, nekateri jih naberejo po par deset kilogramov in ni prijetno poslušati, da si je nekdo nabral toliko jurčkov, da jih je moral spomladi kar več vrečk vreči v smeti. Seveda pri nas še vedno cveti tudi prodaja na črno. Gobarji, bolje rečeno jurčkarji, naberejo polne prtljažnike gob in jih takoj prodajo najboljšim ponudnikom v gostilnah. Ampak, kje so inšpekcije? Ni pravično, da morajo nekateri plačevati ogromne vsote za avtorsko delo in druge prispevke, nekateri pa dobijo denar na roko, ne da državi dajo en sam cent. Nekoč je, po naših informacijah, v Prekmurju reven narod vsaj malo dodatno zaslužil s prodajo gob, danes to ni več mogoče, saj gobarji prihajajo iz vse Slovenije in poberejo vse, kar se jim ni poskrilo. Za domačine ostane bore malo. Ampak, tudi to je Slovenija, ki bo kaznovala malega gobarja, veliki zaslužkarji pa jo bodo odnesli brez kazni. Le v razmislek tistim, ki so odgovorni za zakone in red v naravi.

Če že imate preveč gob v zamrzovalnikih ali posušenih in veste, da jih ne boste mogli porabiti, jih poklonite sorodnikom, znancem ali sosedom, na primer kot novoletno darilo. Pa dobro bero želim!