GOBE
FOTO: Jesenski zajčki
Rastejo šopasto na travnatih površinah, nasutih zelenicah, tudi gramoznih površinah; če jih ne poznate dobro, jih lahko zamenjate za strupeno rdečelistko.
Odpri galerijo
Zajčki so tipične jesenske gobe, saj jih v toplejšem času, poleti, ne najdemo. Rastejo šopasto na travnatih površinah, najraje na nasutih zelenicah, najdemo jih tudi na gramoznih površinah, denimo na parkiriščih in podobnih rastiščih. Trenutno rasteta dve vrsti, trdokožni in rjavi zajčki.
Trdokožni zajček, Lyophyllum loricatum, ima klobuček premera do 7 cm, ki je mlad polkrožen, nato pa se izboči in zravna. Je precej temno rjavih do črnikastih barv s sivimi odtenki. Kožica je debela, trda in prožna in na prelomu glasno poči. Lističi so mladi beli, kasneje dobijo okraste odtenke.
So gosti, prirasli na bet in precej prožni. Bet je do 10 cm visok, do 1 cm debel, poln, malce ukrivljen, v dnišču zraščen skupaj z drugimi beti. Je vlaknat, rjavkastih do sivkastih barv in pod klobukom mokasto bel. Meso je belo, prožno in žilavo, brez posebnega vonja in rahlo pekočega okusa. Raste pozno poleti in jeseni v velikih šopih po gozdovih ob listnatem drevju, najraje na poteh, tudi po travnikih, na katerih je navožen material in posejan s travo. Goba je užitna, uporabna za vse vrste jedi, najboljša pa je vložena v kis. Vendar, pozor: zajčke moramo poznati, drugače jih lahko kaj hitro zamenjamo za strupene rdečelistke, in prav te zamenjave so ene najbolj pogostih v Sloveniji in povzročijo številne zastrupitve!
Rjavi zajček, Lyophyllum decastes, je prav tako jesenska goba. Klobuk ima premera do 10 cm, ki je mlad zvonaste oblike, nato se zravna, na temenu pa ostane topa grbica. Je gladek, vlaknat, lepih rjavih barv in svetleč. Lističi so mladi belkasti, nato postanejo sivkasti in v starosti rjavkasti. So gosti, ne tako zelo široki in prirasli na bet. Ta je do 12 cm visok in do 1,5 cm debel. Je valjaste oblike, bele barve, gladek, vlaknat in ukrivljen. V dnišču je prav tako zraščen z drugimi beti, saj najpogosteje raste v šopih. Meso je belkasto in žilavo, tanjše od trdokožnega zajčka, vonj in okus sta prijetna po gobi. Rastišče je podobno kot pri trdokožnem zajčku, vendar raje rastejo po travnikih.
Tudi pri tej vrsti je potrebna pazljivost, saj so zamenjave prav tako mogoče s strupenimi rdečelistkami. Ob tej priložnosti moram povedati zgodbo znanke, ki je dve leti zapored nabirala zajčke, nabrala pa strupene nizke rdečelistke. Že prvič smo jo poslali v bolnišnico, da so ji iz želodca izčrpali ogromno rdečelistk, vendar je naslednje leto storila enako napako in se ponovno znašla v bolnišnici na črpanju želodca, saj je nabrala enake gobe kot leto poprej.
Vsekakor je nujno, da spet pozivam gobarje, da se tako dobro naučite, katere so užitne gobe, da jih ne boste mogli več zamenjati za strupene. In nabirajte jih le toliko, kolikor jih porabite v eni sezoni. Ne hodite po gozdu s knjigo v roki, saj lahko vsa ta početja pripeljejo do zastrupitev. Če gob ne poznate dobro, poiščite pomoč pri dobrih poznavalcih in seveda v gobarskih društvih, kje vas bodo naučili o vseh značilnostih posameznih vrst in njihovi užitnosti. Pazite nase in nabirajte le vam zelo dobro poznane gobe!
Trdokožni zajček, Lyophyllum loricatum, ima klobuček premera do 7 cm, ki je mlad polkrožen, nato pa se izboči in zravna. Je precej temno rjavih do črnikastih barv s sivimi odtenki. Kožica je debela, trda in prožna in na prelomu glasno poči. Lističi so mladi beli, kasneje dobijo okraste odtenke.
So gosti, prirasli na bet in precej prožni. Bet je do 10 cm visok, do 1 cm debel, poln, malce ukrivljen, v dnišču zraščen skupaj z drugimi beti. Je vlaknat, rjavkastih do sivkastih barv in pod klobukom mokasto bel. Meso je belo, prožno in žilavo, brez posebnega vonja in rahlo pekočega okusa. Raste pozno poleti in jeseni v velikih šopih po gozdovih ob listnatem drevju, najraje na poteh, tudi po travnikih, na katerih je navožen material in posejan s travo. Goba je užitna, uporabna za vse vrste jedi, najboljša pa je vložena v kis. Vendar, pozor: zajčke moramo poznati, drugače jih lahko kaj hitro zamenjamo za strupene rdečelistke, in prav te zamenjave so ene najbolj pogostih v Sloveniji in povzročijo številne zastrupitve!
Zamenjava z rdečelistko je ena najpogostejših v Sloveniji in povzroči številne zastrupitve!
Rjavi zajček, Lyophyllum decastes, je prav tako jesenska goba. Klobuk ima premera do 10 cm, ki je mlad zvonaste oblike, nato se zravna, na temenu pa ostane topa grbica. Je gladek, vlaknat, lepih rjavih barv in svetleč. Lističi so mladi belkasti, nato postanejo sivkasti in v starosti rjavkasti. So gosti, ne tako zelo široki in prirasli na bet. Ta je do 12 cm visok in do 1,5 cm debel. Je valjaste oblike, bele barve, gladek, vlaknat in ukrivljen. V dnišču je prav tako zraščen z drugimi beti, saj najpogosteje raste v šopih. Meso je belkasto in žilavo, tanjše od trdokožnega zajčka, vonj in okus sta prijetna po gobi. Rastišče je podobno kot pri trdokožnem zajčku, vendar raje rastejo po travnikih.
Tudi pri tej vrsti je potrebna pazljivost, saj so zamenjave prav tako mogoče s strupenimi rdečelistkami. Ob tej priložnosti moram povedati zgodbo znanke, ki je dve leti zapored nabirala zajčke, nabrala pa strupene nizke rdečelistke. Že prvič smo jo poslali v bolnišnico, da so ji iz želodca izčrpali ogromno rdečelistk, vendar je naslednje leto storila enako napako in se ponovno znašla v bolnišnici na črpanju želodca, saj je nabrala enake gobe kot leto poprej.
Trenutno rasteta dve vrsti, trdokožni in rjavi zajčki.
Vsekakor je nujno, da spet pozivam gobarje, da se tako dobro naučite, katere so užitne gobe, da jih ne boste mogli več zamenjati za strupene. In nabirajte jih le toliko, kolikor jih porabite v eni sezoni. Ne hodite po gozdu s knjigo v roki, saj lahko vsa ta početja pripeljejo do zastrupitev. Če gob ne poznate dobro, poiščite pomoč pri dobrih poznavalcih in seveda v gobarskih društvih, kje vas bodo naučili o vseh značilnostih posameznih vrst in njihovi užitnosti. Pazite nase in nabirajte le vam zelo dobro poznane gobe!