FOTO: Tič bo do Aljaske pešačil še tri leta

LJUBLJANA, LIMA – Pred letom in par dnevi je na 27.000 kilometrov dolg pohod krenil Oliver Tič iz Slovenskih Konjic; od argentinskega kraja Ushuaia na Ognjeni zemlji (imenovanega tudi konec sveta), kjer je začel svojo pešpot, ga zdaj loči že več kot 8000 kilometrov, ki jih je naredil v približno 370 dneh. Prehodil je Argentino, malo zavil v Čile in Bolivijo, zdaj pa 35-letnik položaj opiše tako: »Hodim po obali Peruja in se še odločam, ali bom šel čisto do konca te države in potem v Ekvador ali se bom že prej obrnil v gore.« Njegov končni cilj je Aljaska.

Nož za pasom

Oliver pravi, da je sicer imel za prvo leto v načrtu 9000 prehojenih kilometrov, toda: »Glede na vse razmere, ki sem jih doživel, predvsem vremenske, sem zadovoljen. Vreme mi je vzelo veliko energije, predvsem ko sem bil na nadmorski višini 3000 do 4000 metrov, v Boliviji je bilo tudi mrzlo.« Marsikdo med rojaki ni razumel že prejšnjega Olijevega izziva, ko je prehodil ZDA od zahodne do vzhodne obale; toda pomembneje je, da sam ve, kaj si želi in kaj ga osrečuje – in to je hoditi, spoznavati dežele in dobre ljudi. Pot ga vodi skozi veliko krajev, ki niso turistični: »Veliko hodim skozi majhne vasi, sploh v Peruju in Boliviji, in tisti kraji so zelo revni, niti pitne vode ni. Kraji, ki so res turistični, kot Machu Picchu, pa so zelo oblegani in meni to niti ni toliko všeč.«

Predvsem sreča ogromno domačinov, s katerimi ima pretežno pozitivne izkušnje – eni mu podarijo plastenko vode, drugi sadje, tretji ga povabijo na obrok, kdo mu ponudi celo streho nad glavo. A nedavno je doživel tudi prvo negativno izkušnjo na poti, ko je hodil skozi neko vasico: »Do mene je pristopil tip in mi rekel, naj mu dam sončna očala.« Oli ga je poskušal odpraviti, češ da ne zna špansko: »Potem pa je dvignil majico in za pasom je imel nož, takrat pa me je zagrabila panika.« Vendarle se je znašel – roparju je pojasnil, da ima samo ena očala in da jih potrebuje: »Sonce v Peruju je zelo močno in ne morem hoditi brez njih. Oba sva bila nekaj sekund tiho in se gledala, potem pa se je obrnil in odšel. Kot kaže, je bil še začetnik,« je epizodo zaključil Oli. Nemara ga v Srednji Ameriki čakajo še hujše preizkušnje – a s tem si za zdaj ne beli glave. S čim pa si jo med meseci hoje, ki se bodo spremenili v leta?

»Mislim, da za zdaj s psiho in počutjem še nimam težav,« pravi popotnik, ki med hojo (od začetka je obrabil štiri pare čevljev) posluša ogromno glasbe: »Če je ne bi imel, bi se mi verjetno že zmešalo. Ne pogovarjam se sam s seboj, samo če kaj zakolnem,« hudomušno navrže. Oli je na pot po svetu, kjer kraljuje španščina, odšel brez predznanja jezika. »Zdaj se že sporazumevam, na začetku pa je bil res problem, to ti pobere veliko energije,« pravi o svoji izkušnji in doda, da bi se jezika učil že doma, če bi lahko zavrtel čas nazaj.

Pomagajo mu tudi nune

Oli je odšel na pot brez točnega načrta, kdaj bo kje in kako bo odšel naprej; vmes se tudi malo zatakne s kakim prijateljem, ki ga pride obiskat kam na pot, ali kakšnimi rojakinjami, s katerimi potem tudi kolesari, ne zgolj pešači.

Hodi skozi kraje, o katerih je večina zgolj brala, Oli pa si jih lahko ogleda drugače, kot to počnemo turisti; jezero Titikaka je bilo zadnja tovrstna znamenitost na poti, pred njim so še številne. Tiču godi podpora ljudi, ne le onkraj velike luže, kjer mu pomagajo tudi nune, novinarji in naključni turisti, ki mu prekrižajo pot, ampak tudi od doma, in to ne zgolj finančna: »Hvala kolegom, tudi podjetjem, znancem, vsem, ki pomagajo, donirajo, pišejo pozitivne misli. Brez njih bi bilo vse težje oziroma neizvedljivo.«

Pravi, da pogosto razmišlja, da mu je lepo: »Včasih pomislim za naprej, o naslednjih idejah, pa še te poti nisem prehodil. Pridejo pa tudi trenutki, ko pogrešaš prijatelje doma, ampak ni nič takega, da ne bi preživel.«Njegova trma ga mora poganjati še naslednjih 19.000 kilometrov: »Ljudje si sami postavljamo mejo v glavi, kaj smo zmožni narediti ali ne. Po navadi je težava v nas samih in iščemo izgovore za neuspeh. Potrebna sta trud in močna želja, tako kot si jaz želim do cilja in mi bo to uspelo, o tem sem prepričan 99-odstotno.« Vedno namreč dopušča odstotek možnosti, da mu ne uspe, toda: »Glede na trmo in koliko si to želim doseči in dokončati, mislim, da bom prišel na Aljasko najpozneje v treh letih.«