Francija malo drugače
Že dolgo razmišljam, da bi se jih odpravil raziskovat, a nikakor ne najdem somišljenikov, s katerimi bi najeli čoln ali manjšo ladjo vsaj za nekaj dni.
Saj ne potrebuješ ladje,« me prepriča Kathy iz mesta Sete, kjer se začenja ena od najdaljših poti po francoskih vodnih kanalih.
»Pred nekaj tedni sem s kolesom prevozila več kot dvesto kilometrov, ko sem vodnim potem sledila vse do regijske prestolnice Toulouse. Vodne kanale namreč v večjem delu spremljajo pohodniške poti in kolesarske steze, tako da je doživetje zelo podobno, kot če bi plula.
Le za prenočišče sem morala poskrbeti vsak dan, a pogosto sem kar postavila šotor v kakšnem idiličnem kotičku in naslednji dan nadaljevala.
Večkrat sem večer preživela s turisti, ki so ta del Francije raziskovali z najeto ladjo. In večinoma smo se prav dobro ujeli, čeprav so se naše izkušnje precej razlikovale.«
Od Sredozemlja do Atlantika
S Kathy sva se spoznala prek spletne platforme za brezplačno izmenjavo prenočišč Couchsurfing. Med kratkim obiskom me je uspela navdušiti za spoznavanje vodnih kanalov.
Že več kot desetletje živi v mestu Sete, ki se ponaša s privlačno lego na hribu med morsko laguno in Sredozemskim morjem. Prav tu se začenja Canal du Midi, po katerem je mogoče iz Sredozemlja pluti vse do skoraj petsto kilometrov oddaljenega Atlantskega oceana!
Kanal je odprt od sredine marca do novembra, na leto pa ga prevozi več kot 15.000 plovil. To je eden najstarejših še delujočih vodnih kanalov na svetu, saj je bil izkopan v 17. stoletju in je zdaj na seznamu Unescove svetovne dediščine.
Previdno skozi vodne zapornice
Za dolgo plovbo do Atlantika si je treba vzeti dobre tri tedne časa. Z avtomobilom in včasih izposojenim kolesom pa je šlo veliko hitreje, čeprav se cesta pogosto precej oddalji od vodne poti. A vedno se ji je mogoče približati na mnogih slikovitih delih.
Za začetek sem pri mestu Agde spoznaval delovanje vodnih zapornic. Zapornice s prekati so potrebne za premagovanje višinske razlike s plovili, saj se vodni kanal v notranjosti države povzpne skoraj dvesto metrov visoko.
Na celotni dolžini je več kot sto zapornic. Za plovbo po kanalu ni potrebno posebno predznanje. Največ truda zahteva prav prehod zapornic, kjer potnike običajno usmerjajo upravljavci.
Zapornice med vodnimi prekati se izmenično zapirajo in odpirajo. Ko plovilo zapelje skozi prva vrata, se ta za njim zaprejo in voda se pretoči v prekat. Plovilo se skupaj z vodo dvigne oziroma spusti, in ko se izenači z gladino na izhodu, lahko odpluje naprej.
Plovba skozi zapornice zahteva nekaj previdnosti in v času spreminjanja gladine morajo biti plovila ves čas privezana na obalo. Spuščanje oziroma dvigovanje običajno traja okoli dvajset minut, celotna operacija zahteva sodelovanje vsaj dveh ljudi.
Pri kraju Montech je od leta 1973 do leta 2009 namesto niza vodnih zapornic deloval poseben sistem transporta plovil z dvema lokomotivama, ki sta ladje skupaj z vodo potiskali s pomočjo vodotesne lopute.
Unikatni sistem so opustili zaradi nerentabilnosti, lokomotivi z eno od tovornih ladij pa sta preurejeni v muzej. Ob kanalu je nameščena tudi prometna signalizacija s posebnimi prometnimi znaki in celo semaforji. Ti so običajno postavljeni pred dvižnimi mostovi.
Najbolj prometni mostovi so odprti za prehod plovil le ob določenih urah.
Akvadukti in tuneli
Najbolj nenavadni objekti vodnih kanalov so akvadukti, po katerih plovila prečkajo cesto, reko ali kakšno drugo večjo oviro. Enega najbolj atraktivnih sem občudoval v bližini mesta Beziers.
Več kot dvesto metrov dolg akvadukt je širok skoraj trideset metrov, vodno pot pa z obeh strani spremlja še tlakovana steza, po kateri so nekoč hodili vlečni konji, danes pa je namenjena pešcem in kolesarjem. Obokana arhitekturna mojstrovina je speljana visoko nad gladino reke Orb.
Bolj kot akvadukt me je presenetil dolg kamnit most, ki vodi v srednjeveško središče z mogočno katedralo. Beziers je po velikosti primerljiv z Mariborom. Prav tako ga zaznamuje reka, staro mestno središče, ki je delno zaprto za motorni promet in polno vabljivih trgovin ter gostinskih lokalov, pa se stiska na visokem bregu.
Najmirnejši kotički se obetajo ob reki in vodnem kanalu, ki tu premaguje strmino z nizom zapornic. Prijetno pa se je sprehoditi tudi skozi velik angleški park, ki ga poživljajo vodnjaki in kipi različnih umetnikov.
Eden od spomenikov je posvečen podjetnemu domačinu, po zaslugi katerega so zgradili Canal du Midi.
V projektu stoletja so sodelovale tudi ženske
O nenavadni vodni prometni povezavi so razmišljali že od časa starih Rimljanov, šele Pierru Paulu Riquetu (1609–1680) pa je uspelo prepričati takratnega kralja Ludvika XIV. za drzen projekt.
Obetali so si, da bo kanal pripomogel k razvoju trgovanja z žitom, vinom, volno in drugimi dobrinami, saj bi se z njim izognili več kot mesec dni dolgi, dragi in nevarni plovbi okoli Iberskega polotoka in skozi Gibraltarsko ožino.
Gradnja je trajala petnajst let, med delavci pa je bila dobra desetina žensk, ki so imele izkušnje z vzdrževanjem namakalnih kanalov v hribovitih predelih Pirenejev.
Da jim je uspelo pridobiti dovolj delavcev, so jim ponudili dobro plačilo, obenem pa so imeli še druge, za tiste čase redke ugodnosti. Dobivali so bolniško nadomestilo in plačilo za deževne dni, ko niso mogli delati.
Prosti so bili ob nedeljah in praznikih, na voljo so bila tudi skromna, a poceni prenočišča. Riquet je prispeval petino potrebnega denarja, preostalo kralj in provinca.
Podjetnik je postal lastnik in upravitelj kanala, vendar pod pogojem, da vrne vložena sredstva države. Kanal je deloval z dobičkom, toda Riquetovi potomci in dediči so potrebovali celo stoletje, preden so poplačali dolgove.
Canal du Midi povezuje Sredozemsko morje s Toulousom, od tam do Atlantika pa je speljan kanal Garonne v bližini istoimenske reke.
Življenje na vodi
Nekdaj s čolni in ladjami po kanalu prevažali blago, pošto in ljudi. Sprva so jih vlekli ljudje, pozneje konji in osli, danes pa so opremljeni z motorji.
V začetku preteklega stoletja so plovila izgubila bitko z razvijajočim se železniškim in cestnim prometom. Ko je že kazalo, da bodo kanal počasi prepustili propadu, ga je k sreči rešil razvoj turizma. Nekateri pa so si v njem našli celo stalno ali začasno bivališče.
Življenje daleč stran od prometnih poti je vabljivo idilično in presenetljivo poceni. Elektriko je na ladji mogoče pridobivati s sončnimi paneli mesečni strošek za priveze, vodo in gorivo pa lahko znaša le okoli dvesto evrov.
INFO
- Dnevni najem ladje za plovbo po kanalih stane od 150 do 500 evrov. Odvisno od velikosti in opremljenosti.
- Pristojbina za uporabo kanala znaša okoli trideset evrov na teden, privezi so večinoma brezplačni.
- Če nimate izpita za voditelja čolna ali ne želite voziti sami, lahko najamete krmarja, kar vas bo stalo še sto evrov na dan. Hrano je mogoče sproti kupovati v manjših mestih, skozi katera vodijo kanali.
- Če vam ni do kuhanja, je ob vodnih poteh na voljo dovolj gostinskih lokalov, v katerih se lahko pustite razvajati.
