Glede tal sploh ni izbirčna
Pregosto posejano rdečo peso redčimo, mlade liste uporabimo kot dodatek solati; gomolje pobiramo, ko zrastejo od pet do deset centimetrov.
Odpri galerijo
Gomolj je v resnici odebeljena korenina. FOTO: M-imagephotography/Getty Images
Rdečo peso običajno sejemo na prosto, vendar jo lahko tudi sadimo. Sadike kupimo ali vzgojimo sami, na prosto pa presajamo, ko zrastejo približno deset centimetrov. Ne glede na način vzgoje pa je precej nezahtevna vrtnina. Čeprav ima obliko gomolja, spada med korenovke, gomolji pa so odebeljeni koreni. Glede tal ni izbirčna, pravzaprav ima raje zemljo, ki ni preveč pognojena, zlasti pa ne mara hlevskega gnoja. Na tako gredo lahko sadimo peso šele po dveh letih. Ustregli pa ji boste, če ji poiščete sončno lego in poskrbite, da bo zemlja nekoliko vlažna. V suhi zemlji bodo koreni pese rasli neenakomerno, povrhu pa bodo še pokali.
Peso običajno sejemo ali sadimo v vrsticah, ki naj bodo 20 centimetrov vsaksebi. Med rastlinami naj bo od 10 do 15 centimetrov razmika, zato bo treba posevek redčiti. Za sosede je zmerno občutljiva, kot večina drugih rastlin ne mara sorodnikov, to sta predvsem špinača in blitva, slabo se počuti tudi v družbi krompirja. Zato pa ima rada črno redkev, solato, fižol, kumare, kolerabico, česen, bučke, peteršilj in sladko koruzo. Pazimo tudi na kolobar in na isto mesto peso, velja tudi za sorodnike, sejemo na tri ali celo štiri leta. Ob upoštevanju vseh teh nasvetov bo pridelek bogat in zdrav. Če pa se zgodi, se lahko med boleznimi najbolj bojimo pesne listne pegavosti, pesne plesni, rje, viroze in pesne pepelovke. Med škodljivci jo napadajo uši, polži pa tudi pesna muha, strune in ogorčice.
Sicer pa peso ob intervalnih setvah lahko pobiramo skoraj vse leto. Užitno je mlado listje, ko posevek redčimo, okusni so majhni, ne povsem razviti gomolji, glavni pridelek pa so seveda gomolji, veliki od pet do deset centimetrov v premeru. Poznojesenske pridelke skladiščimo za zimo, najbolje v hladni kleti ali zasipnici, kjer bo zdržala nekaj mesecev. Sicer pa jeseni ni treba hiteti s spravilom, saj dobro prenaša mraz tudi na vrtu. Rdeča pesa ponuja številne možnosti za pripravo, lahko jo kuhamo, pečemo ali dušimo, uživamo pa tudi surovo. Poletni pridelek porabimo tudi za pripravo ozimnice, saj je vložena solata rdeče pese še vedno med najbolj priljubljenimi zimskimi solatami oziroma prilogami, ki jo imamo lahko stalno v zalogi.
Peso običajno sejemo ali sadimo v vrsticah, ki naj bodo 20 centimetrov vsaksebi. Med rastlinami naj bo od 10 do 15 centimetrov razmika, zato bo treba posevek redčiti. Za sosede je zmerno občutljiva, kot večina drugih rastlin ne mara sorodnikov, to sta predvsem špinača in blitva, slabo se počuti tudi v družbi krompirja. Zato pa ima rada črno redkev, solato, fižol, kumare, kolerabico, česen, bučke, peteršilj in sladko koruzo. Pazimo tudi na kolobar in na isto mesto peso, velja tudi za sorodnike, sejemo na tri ali celo štiri leta. Ob upoštevanju vseh teh nasvetov bo pridelek bogat in zdrav. Če pa se zgodi, se lahko med boleznimi najbolj bojimo pesne listne pegavosti, pesne plesni, rje, viroze in pesne pepelovke. Med škodljivci jo napadajo uši, polži pa tudi pesna muha, strune in ogorčice.
Sicer pa peso ob intervalnih setvah lahko pobiramo skoraj vse leto. Užitno je mlado listje, ko posevek redčimo, okusni so majhni, ne povsem razviti gomolji, glavni pridelek pa so seveda gomolji, veliki od pet do deset centimetrov v premeru. Poznojesenske pridelke skladiščimo za zimo, najbolje v hladni kleti ali zasipnici, kjer bo zdržala nekaj mesecev. Sicer pa jeseni ni treba hiteti s spravilom, saj dobro prenaša mraz tudi na vrtu. Rdeča pesa ponuja številne možnosti za pripravo, lahko jo kuhamo, pečemo ali dušimo, uživamo pa tudi surovo. Poletni pridelek porabimo tudi za pripravo ozimnice, saj je vložena solata rdeče pese še vedno med najbolj priljubljenimi zimskimi solatami oziroma prilogami, ki jo imamo lahko stalno v zalogi.
