Goba, ki na zraku počrni
Gabrov dedek, Leccinellum pseudoscabrum, je zelo pogosta goba, kar pa ne pomeni, da jo je enostavno prepoznati. Kot pri vseh članih te zavajajoče težavne skupine je za zanesljivo razlikovanje različnih vrst Leccinellum potrebna študija tako makroskopskih kot mikroskopskih značilnosti. Gabrovega dedka je leta 1783 opisal francoski naravoslovec Jean Baptiste Francois (Pierre) Bulliard, ki je gobi dal znanstveno ime Boletus scaber. Nato jo je leta 1821 britanski mikolog Samuel Frederick Gray imenoval Leccinum scabrum. Ime je veljalo do leta 2017, ko je dobilo novo, in sicer Leccinellum pseudoscabrum, gabrov dedek. Sinonimov za to gobo je še veliko in vključujejo tudi Boletus scaber, saj so ga nekaj časa vodili pod Boletus – gobani.
Nabiramo le mlade
Leccinum (sedaj Leccinellum) je generično ime, izhaja iz stare italijanske besede, ki pomeni gliva. Specifični epitet scabrum pomeni s krastami in se sklicuje na hrapavo ali skodrano površino beta. Klobuk ima premer od 3 do 12 cm, mlad je polkrožne oblike, nato se stožčasto izboči in kasneje vse bolj splošči. Ni pa blazinast, saj vedno ostane rahlo stožčast. Površina je hrapavo nagubana, okrasto rjavkasta, pri starih gobah postane svetlejša. Klobuk v sušnem obdobju rad razpoka. Trosovnica je luknjičasta, mlada belkasta, kasneje postane rumeno sivkasta. Cevke so tanke in dolge, luknjice na pritisk potemnijo. Bet je od 7 do 15 cm visok in do 2 cm debel. Je valjast, poln, trd, proti dnišču postaja malo širši. Belkaste do sivkaste barve je, rahlo okrast in hrapavo luskast. Pri starih gobah postanejo luskice črnikaste do skoraj črne.
Meso je belkasto, na zraku sprva rahlo rožnato, nato posivi in kmalu zelo počrni. Staro je mehko, zato se nabirajo le mladi primerki. Ima prijeten vonj in okus. Raste skupinsko pod gabri, na robu gozda v travi, od poletja do pozne jeseni. Je zelo pogosta goba. Vrsta je mikorizna z listavci, predvsem z gabri. Goba je užitna, dobra in vsestransko uporabna, dokler ni preveč mehka. Če jih narežemo v vrelo slano vodo, ne počrnijo, vendar niso nikoli čisto bele. Zamenjamo jo lahko z drugimi vrstami dedov, tudi turkov, vendar zamenjava s strupenimi gobami ni mogoča.
Ni pretirano cenjena
Navadno polstenko, Xerocomus subtomentosus, je leta 1753 poimenoval in opisal švedski botanik Carl Linnaeus, ki ga nekateri imenujejo za očeta taksonomije, in jo poimenoval Boletus subtomentosus. Ime je ostalo do leta 1888, ko je francoski naravoslovec Lucien Quélet gobo prenesel v rod Xerocomus – polstenke – kot je ostalo do danes. Klobuk ima premer od 5 do 10 cm, je najprej polkrožne oblike, nato se zravna in postane blazinast. Je gladek, polsten, olivno rjavkaste, zelenkaste do rumeno rjavkaste barve in precej mesnat.
Navadna polstenka raste pod listavci in iglavci, posamično ali v skupinah.
Luknjičasta trosovnica je mlada rumena, nato rjavkasta in kasneje olivno zelenkasta. Cevke so dolge, priraščene na bet, pri starih gobah so luknjice velike in na pritisk pozelenijo. Bet je do 8 cm visok in do 2 cm debel, običajno valjast, trd, rahlo ukrivljen, poln, skoraj gladek, proti dnišču je lahko rahlo zašiljen ali rahlo čebulast. Je rumen ali rjavkast in rjavo pikast zaradi drobnih luskic. Meso je belo do rumenkasto, v betu temnejše obarvano. Najprej je trdo, stare gobe pa postanejo mehke. Okus je kiselkast, vonj pa prijeten. Raste pod listavci in iglavci, posamično ali v skupinah, od zgodnjega poletja pa vse do pozne jeseni. Je precej pogosta goba, trenutno jih najdemo precej. Vrsta je mikorizna (v sožitju) predvsem z iglavci. Goba je užitna, vendar ni ravno pretirano cenjena. Najboljša je v kombinaciji z drugimi vrstami in dokler je še mlada in čvrsta. Lahko pa jo, tako kot druge cevarke, posušimo in shranimo za kasnejšo uporabo. Zamenjava je mogoča z drugimi vrstami polstenk z rumeno trosovnico, a z nobeno strupeno vrsto.
Kot vedno priporočam nabiranje le tistih vrst gob, ki jih sami zelo dobro poznate!
