Goba, ki nas razveseli zgodaj spomladi: belo meso je prijetnega okusa
Marčna polževka (Hygrophorus marzuolus) je najbolj znana goba, ki nas razveseli zgodaj spomladi. Nekoč so jih nabirali že pozno jeseni ali pa zgodaj spomladi, pogosto še pod snegom. Letos jih je dokaj malo. Vrsto je najprej opisal švedski mikolog Elias Magnus Fries leta 1821 kot Agaricus marzuolus, Giacomo Bresadola, ugledni italijanski mikolog, pa jo je leta 1893 prenesel v rod Hygrophorus – marčnice. Rečemo ji tudi podmahovka.
Primerna je za vse vrste gobjih jedi, čeprav ni kulinarični presežek.
Marčnica je mikorizna goba, raste v mešanih gozdovih, v sožitju z jelko, smreko in borom, za podrast pa ji odgovarjata borovnica in veliko listja. Klobuk ima premer 2–10 cm, sprva je polkrožen, proti robu močno spodvihan, pri odrasli gobi raven in na sredini udrt. Kožica je v mokrem vremenu spolzka in lepljiva, v suhem pa gladka in fino polstena. Barva klobuka se zelo spreminja, od čisto bele, kadar raste popolnoma skrita pod listjem, do svetlo sive, starejše gobe pa so temno sive.
Vonj po urinu
Lističi so mladi beli, pozneje postanejo sivkasti. So debeli, široki, voskasti in se rahlo spuščajo po betu navzdol, kar je značilno za vse polževke. Bet je od 3 do 10 cm visok in širok od enega do štirih centimetrov, mesnat, valjast, raven ali zavit. Pri mladih primerkih je poln, pri starejših in v suši postane votel. Sprva je bel, nato postane proti dnišču sivkast. Proti vrhu in pod klobukom je prekrit z belim poprhom, ki je videti kot ivje.
Največkrat jih sploh ne opazimo, ker so skrite pod listjem, in jih vidimo šele, ko so že odrasle.
Meso je debelo, belo, pod kožico klobuka sivkasto in prijetnega okusa. Kadar imamo v košari večjo količino gob skupaj, pa njihov vonj ni prav prijeten, saj smrdijo po urinu. Okusa vonj ne spremeni in tudi pri posamezni gobi tega ne zaznamo prav izrazito.
Marčnica raste od februarja do aprila oziroma tudi maja v iglastih, listnatih, najraje pa v mešanih gozdovih, pod listjem, posamezno, največkrat pa skupinsko. Ni je mogoče zamenjati z nobeno strupeno gobo, ker v tem letnem času ne raste nobena podobna strupena vrsta.
Vendar je treba za marčnice najti prostore, saj jih največkrat sploh ne opazimo, ker so skrite pod listjem, in jih vidimo šele, ko so že odrasle. Toda izurjeni gobarji jih zagledajo tudi pod listjem, treba je znati le dobro opazovati, potem pa si zapomniti prostore, rastišča, saj jih lahko na istem mestu nabiramo več let.
Marčna polževka je primerna za vse vrste gobjih jedi, vendar ni kak kulinarični presežek. Ampak ker so prve sveže gobice, poleg zimskih panjevk pozimi, je rižota z marčnicami prav dobra. Velikokrat sem jo že pripravljala, in kdor jo je poskusil, je bil navdušen, saj je res odlična. Poskusite, ne bo vam žal.
