Gobe nabiramo s pleteno košaro
Med njimi hodimo previdno in rahlo, da ne poškodujemo podgobja in jih ne poteptamo; očistimo jih prav tam, kjer smo jih nabrali.
Odpri galerijo
V tem trenutku sicer ne mislimo na gobe, saj imamo ogromno drugih težav s širjenjem nove kuge, koronavirusa. Vendar bo tudi te nekoč konec in življenje bo šlo naprej. Morda ne takoj, vendar bo čas prinesel izboljšanje na vseh področjih, tudi na področju nabiranja gob. Zato vam želim še pred sezono podati nekaj koristnih nasvetov.
Odgovor je precej preprost: če smo preveč lomastili okrog nje, smo verjetno poškodovali notranji del glive, imenovan micelij oziroma podgobje, s tem prekinili dovod hrane in goba ni več rasla, ampak odmrla. Torej smo sami povzročili, da gobe naslednjič nismo več našli, ne majhne ne velike. Eden od mogočih vzrokov je tudi ta, da je gobo pobral nekdo drug in je zato naslednjič nismo več našli.
In kako jih pravilno nabiramo? Med njimi hodimo previdno in rahlo, da ne poškodujemo podgobja in jih ne poteptamo. Gobo primemo na spodnji strani beta, jo rahlo zasučemo sem in tja in nato previdno izvlečemo iz zemlje oziroma ločimo od podgobja. Pobrano takoj očistimo: odrežemo spodnje dele, ki so umazani od zemlje, in porežemo vse črvive ali plesnive dele. Vse odpadke položimo nazaj na mesto, kjer je goba rasla, in jih pokrijemo z listjem ali zemljo.
Preden se odpravimo v gozd, se ustrezno oblečemo in obujemo ter primerno zaščitimo pred klopi in drugim mrčesom. Najbolje se je še pred sezono cepiti proti klopnemu meningoencefalitisu, proti boreliozi cepiva še ni. Preden stopimo v gozd, se prepričajmo, ali ni v zasebni lasti, morda celo zavarovano območje. Če je lastnik znan, ga vprašajte za dovoljenje, na zavarovanih območjih je nabiranje gob prepovedano.
Če se odpravimo z avtomobilom, pazimo, kje parkiramo; to lahko po zakonu naredimo največ 5 metrov od ceste v gozd, a le na predelih, kjer ne ogrožamo dela v gozdu ali ogrožamo in uničujemo podrasti in dreves. Po gozdu hodimo tiho, da s truščem in vpitjem ne motimo prebivalcev gozda oziroma ne plašimo živali, saj je to njihov dom. Naberemo le toliko gob, kot jih lahko v enem dnevu sami porabimo: po zakonu sta to dva kilograma na dan. Zakon prepoveduje nabiranje zavarovanih vrst, od katerih so najbolj poznane knežja mušnica (karželj, blagva), kraljevi goban, žlahtni ded in še precej drugih. Nabirajte le tiste gobe, ki jih dobro poznate in za katere veste, da niso zavarovane!
Goba ni samo zunanji del, ki ga vidimo in mu pravimo goba, ampak je glavni del gobe (bolj pravilno ta organizem imenujemo gliva) v zemlji, lahko tik pod površjem, lahko globlje v zemlji (npr. tartufi), lahko pa tudi v lesu, pod lubjem dreves in nasploh na vseh mogočih in nemogočih mestih. Že mnogokrat sem slišala vprašanje, zakaj goba ne raste več, če jo enkrat vidiš in pustiš, da bi morda še malo zrasla.
Odgovor je precej preprost: če smo preveč lomastili okrog nje, smo verjetno poškodovali notranji del glive, imenovan micelij oziroma podgobje, s tem prekinili dovod hrane in goba ni več rasla, ampak odmrla. Torej smo sami povzročili, da gobe naslednjič nismo več našli, ne majhne ne velike. Eden od mogočih vzrokov je tudi ta, da je gobo pobral nekdo drug in je zato naslednjič nismo več našli.
In kako jih pravilno nabiramo? Med njimi hodimo previdno in rahlo, da ne poškodujemo podgobja in jih ne poteptamo. Gobo primemo na spodnji strani beta, jo rahlo zasučemo sem in tja in nato previdno izvlečemo iz zemlje oziroma ločimo od podgobja. Pobrano takoj očistimo: odrežemo spodnje dele, ki so umazani od zemlje, in porežemo vse črvive ali plesnive dele. Vse odpadke položimo nazaj na mesto, kjer je goba rasla, in jih pokrijemo z listjem ali zemljo.
Gob ne nabiramo v plastične vrečke, ampak v zračno embalažo, najbolje v pleteno košaro. S tem pomagamo gobam, da trosi prosto padajo skozi reže košare in se tako sejejo. Nabranih ne prenašamo okrog predolgo, ker se začnejo hitro kvariti. Še isti dan jih je treba shraniti, pa če smo še tako utrujeni. Zapomnimo si, da so lahko stare, postane ali pregrete gobe (če smo jih nabirali v polivinil vrečke) škodljive, čeprav so užitne.
Preden se odpravimo v gozd, se ustrezno oblečemo in obujemo ter primerno zaščitimo pred klopi in drugim mrčesom. Najbolje se je še pred sezono cepiti proti klopnemu meningoencefalitisu, proti boreliozi cepiva še ni. Preden stopimo v gozd, se prepričajmo, ali ni v zasebni lasti, morda celo zavarovano območje. Če je lastnik znan, ga vprašajte za dovoljenje, na zavarovanih območjih je nabiranje gob prepovedano.
Na dan lahko naberemo največ dva kilograma gob.
Če se odpravimo z avtomobilom, pazimo, kje parkiramo; to lahko po zakonu naredimo največ 5 metrov od ceste v gozd, a le na predelih, kjer ne ogrožamo dela v gozdu ali ogrožamo in uničujemo podrasti in dreves. Po gozdu hodimo tiho, da s truščem in vpitjem ne motimo prebivalcev gozda oziroma ne plašimo živali, saj je to njihov dom. Naberemo le toliko gob, kot jih lahko v enem dnevu sami porabimo: po zakonu sta to dva kilograma na dan. Zakon prepoveduje nabiranje zavarovanih vrst, od katerih so najbolj poznane knežja mušnica (karželj, blagva), kraljevi goban, žlahtni ded in še precej drugih. Nabirajte le tiste gobe, ki jih dobro poznate in za katere veste, da niso zavarovane!