RAJ DOMA
Gobe rastejo tudi poleti
Zelenkasto golobico nabiramo do pozne jeseni pod listavci in iglavci, hrastov korenovec na hrastovih koreninah, iz katerih se hrani.
Odpri galerijo
Zelenkasta golobica. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Velikokrat me ljudje sprašujejo, zakaj ni gob. Kaj jim običajno rečem? Da kmalu še drevesa ne bodo več rasla, in če ne bo dreves, tudi gob ne bo. Ne parazitskih (zajedavskih) ne saprofitnih (gniloživk) in še manj mikoriznih oziroma tistih, ki rastejo v sožitju z rastlinami in drevesi. Ozračje smo dodobra uničili, pa ne ravno mi, ki nimamo svoje industrije, svojih tovarn, imamo pa avtomobile, ki prav tako pripomorejo k onesnaženju ozračja in posledično k spremembi podnebnih razmer. Pa dovolj o onesnaženju, saj nekaj gobic pa vendarle zraste in v jeseni jih bo najbrž spet več, prav tako nabiralcev.
Trenutno najdemo prave poletne gobe, rastoče v suši, to so zelenkaste golobice (Russula virescens). Klobuk ima premera od 5 do 15 cm in je sprva polkrožen, kmalu postane raven in nekoliko udrt na temenu. Po zgornji strani je modrikasto zelen in ima pogosto značilno razpokano površino, kot da bi mu bila koža premajhna.
Ta se zlahka olupi do približno polovice klobuka. Lističi trosovnice so beli in precej gosti in krhki, pripeti na bet, pri starih primerkih pogosto postanejo rjavo lisasti. Bet je visok od dva do devet cm ter ima premer od 1,5 do 3 cm, Je valjaste oblike, poln, raven, včasih proti dnišču nekoliko ožji. Stari primerki imajo pogosto rjave lise, sicer pa je bet skoraj gladek, bel in malce poprhnjen. Meso je belo, trdo in krhko. Včasih ima rahel rožnat odtenek; je prijetnega vonja in okusa. Goba raste od poletja do pozne jeseni, posamično ali v manjših skupinah pod listavci in iglavci, pri nas je precej pogosta. Je užitna, zelo dobra, poleg modrikaste golobice ena najboljših iz tega rodu, primerna za vse vrste jedi in mlada tudi odlična za konzerviranje v kisu. Okusna je tudi surova, odlična pa je pečena na žaru.
Trenutno najdemo tudi parazitsko gobo hrastov korenovec (Gymnopus fusipes), ki se hrani iz korenin živih hrastov. Micelij te gobe pogosto okuži korenine hrastov, pojavi se gniloba korenin, drevo začne hirati, bolezen pa je vidna v obliki slabše krošnje drevesa. Goba ima rajši bolj suho in peščeno zemljo, zato jo tudi najdemo sredi sušnega poletja. Sprva je bila v rodu Collybia (korenovke), leta 1821 pa jo je britanski mikolog Samuel Frederick Gray prenesel v rod Gymnopus (korenovci) in ustvaril ime Gymnopus fusipes, hrastov korenovec.
Klobuk ima do sedem centimetrov premera, najprej je konveksen in s spodvihanim robom, pozneje se zravna. Je rjave barve, pogosto s temno rjavimi madeži. Lističi trosovnice so mladi beli, pozneje postanejo rumenkasto rjavi in z vedno več rjavimi lisami. So veliki in zelo široko razmaknjeni. Bet je do 15 cm visok, pod klobukom bel, proti dnu pa vedno bolj rjavkast. Je žlebasto oblikovan, v dnišču zašiljen in rjavo rdečkaste barve. Meso je belo in žilavo, prijetnega vonja in okusa. Goba je pogojno užitna, vendar precej težko prebavljiva, lahko povzroča prebavne motnje, je pa brez kulinarične vrednosti, zato se je ne splača nabirati. Raste od pomladi do jeseni na hrastovih koreninah ali štorih, v skupinah in s tesno združenimi beti. In še nasvet: nabirajte le tiste gobe, ki jih sami dobro poznate!
Zelenkaste golobice so okusne tudi surove
Trenutno najdemo prave poletne gobe, rastoče v suši, to so zelenkaste golobice (Russula virescens). Klobuk ima premera od 5 do 15 cm in je sprva polkrožen, kmalu postane raven in nekoliko udrt na temenu. Po zgornji strani je modrikasto zelen in ima pogosto značilno razpokano površino, kot da bi mu bila koža premajhna.
Bet je bel, proti dnišču tanjši, lističi so beli in gosti.
Ta se zlahka olupi do približno polovice klobuka. Lističi trosovnice so beli in precej gosti in krhki, pripeti na bet, pri starih primerkih pogosto postanejo rjavo lisasti. Bet je visok od dva do devet cm ter ima premer od 1,5 do 3 cm, Je valjaste oblike, poln, raven, včasih proti dnišču nekoliko ožji. Stari primerki imajo pogosto rjave lise, sicer pa je bet skoraj gladek, bel in malce poprhnjen. Meso je belo, trdo in krhko. Včasih ima rahel rožnat odtenek; je prijetnega vonja in okusa. Goba raste od poletja do pozne jeseni, posamično ali v manjših skupinah pod listavci in iglavci, pri nas je precej pogosta. Je užitna, zelo dobra, poleg modrikaste golobice ena najboljših iz tega rodu, primerna za vse vrste jedi in mlada tudi odlična za konzerviranje v kisu. Okusna je tudi surova, odlična pa je pečena na žaru.
Hrastov korenovec je pogojno užiten, a brez kulinarične vrednost
Trenutno najdemo tudi parazitsko gobo hrastov korenovec (Gymnopus fusipes), ki se hrani iz korenin živih hrastov. Micelij te gobe pogosto okuži korenine hrastov, pojavi se gniloba korenin, drevo začne hirati, bolezen pa je vidna v obliki slabše krošnje drevesa. Goba ima rajši bolj suho in peščeno zemljo, zato jo tudi najdemo sredi sušnega poletja. Sprva je bila v rodu Collybia (korenovke), leta 1821 pa jo je britanski mikolog Samuel Frederick Gray prenesel v rod Gymnopus (korenovci) in ustvaril ime Gymnopus fusipes, hrastov korenovec.
Hrastov korenovec raste v skupini.
Klobuk ima do sedem centimetrov premera, najprej je konveksen in s spodvihanim robom, pozneje se zravna. Je rjave barve, pogosto s temno rjavimi madeži. Lističi trosovnice so mladi beli, pozneje postanejo rumenkasto rjavi in z vedno več rjavimi lisami. So veliki in zelo široko razmaknjeni. Bet je do 15 cm visok, pod klobukom bel, proti dnu pa vedno bolj rjavkast. Je žlebasto oblikovan, v dnišču zašiljen in rjavo rdečkaste barve. Meso je belo in žilavo, prijetnega vonja in okusa. Goba je pogojno užitna, vendar precej težko prebavljiva, lahko povzroča prebavne motnje, je pa brez kulinarične vrednosti, zato se je ne splača nabirati. Raste od pomladi do jeseni na hrastovih koreninah ali štorih, v skupinah in s tesno združenimi beti. In še nasvet: nabirajte le tiste gobe, ki jih sami dobro poznate!
