SVETOVNO ZNANE
Gobe, zaradi katerih se cedi slina
Goba je prijetnega vonja in uporabna za različne jedi; zamenjamo jo lahko z luskato lisičko, ki pa ni tako okusna kot navadna.
Odpri galerijo
Lisičke spadajo med nelističarke, kar pomeni, da nimajo lističev tako kot npr. mušnice, čeprav je na prvi pogled videti tako. Vzemite si čas in si dobro oglejte navadno lisičko. Ugotovili boste, da na zunanji strani res nima lističev, ampak nekaj drugega: žilice.
Najdemo jih po vsej Evropi od Skandinavije pa vse do Sredozemlja, so torej svetovno znane. Rastejo tudi v številnih delih Severne Amerike, odvisno od lokacije. Lisičko (Cantharellus cibarius) je leta 1821 opisal veliki švedski mikolog Elias Magnus Fries in ji dal ime, ki je ostalo do danes. Splošno ime izhaja iz latinske besede cantharus, kar pomeni posodo za pitje, skledo ali kelih. Pridevek cibarius pa izhaja iz latinskega cibus, kar pomeni hrano ali obroke.
Klobuk je do 12 centimetrov premera, najprej droben in polkrožen, nato se izboči in spodviha. Pozneje se razpre, rob pa je precej oster in valovit. Pri starejših se sredina udre in goba je videti kot nekakšen lijak. Površina je gladka, belkasta ali oranžno rumena. Trosovnica je v obliki žilic ali letvic, ki so precej redke. So rumene in potekajo po betu navzdol. Proti robu se običajno viličasto razcepijo. Bet je do sedem centimetrov visok, valjast, poln in trd. Proti dnišču se običajno zoži, je gladek in enake barve kot preostali del gobe.
Meso je belo, trdo, v notranjosti klobuka rumenkasto. Je prijetnega vonja, po marelicah, surova je nekoliko trpkega okusa. Goba je pogosta, raste skupinsko pod listavci in iglavci, od poletja do pozne jeseni.
Uporabna je za vse vrste jedi, čeprav okus ni tako izrazit kot pri gobanih. Jaz je ne zamrzujem, saj po mojih izkušnjah taka ni dobra, izgubi ves okus, ki ga ima sveža, in postane žilava. Zato nabrane lisičke običajno pojemo takoj, na različne načine. Meni je najboljša pražena z jajci, zraven pa skleda solate. Na olju prepražimo pol čebule, strok česna, dodamo sveži timijan in še malo pražimo, vendar ne do rjavega.
Dodamo malo narezane paprike in en cel paradižnik, malo solimo ter popražimo do suhega. Dodamo lisičke, in ko povre vsa tekočina, vanje zamešamo tri razžvrkljana in malo slana jajca. Mešamo, da zakrknejo, in postrežemo še vroče. Navadno lisičko najpogosteje zamenjamo z luskato (Cantharellus amethysteus), ki pa ima po površini vijoličaste luskice in tudi ni tako okusna kot navadna. Pa dobro bero želim, če le imate prostorček zanje, in seveda dober tek!
Najdemo jih po vsej Evropi od Skandinavije pa vse do Sredozemlja, so torej svetovno znane. Rastejo tudi v številnih delih Severne Amerike, odvisno od lokacije. Lisičko (Cantharellus cibarius) je leta 1821 opisal veliki švedski mikolog Elias Magnus Fries in ji dal ime, ki je ostalo do danes. Splošno ime izhaja iz latinske besede cantharus, kar pomeni posodo za pitje, skledo ali kelih. Pridevek cibarius pa izhaja iz latinskega cibus, kar pomeni hrano ali obroke.
Je pogosta, raste skupinsko pod listavci in iglavci, od poletja do pozne jeseni.
Klobuk je do 12 centimetrov premera, najprej droben in polkrožen, nato se izboči in spodviha. Pozneje se razpre, rob pa je precej oster in valovit. Pri starejših se sredina udre in goba je videti kot nekakšen lijak. Površina je gladka, belkasta ali oranžno rumena. Trosovnica je v obliki žilic ali letvic, ki so precej redke. So rumene in potekajo po betu navzdol. Proti robu se običajno viličasto razcepijo. Bet je do sedem centimetrov visok, valjast, poln in trd. Proti dnišču se običajno zoži, je gladek in enake barve kot preostali del gobe.
Meso je belo, trdo, v notranjosti klobuka rumenkasto. Je prijetnega vonja, po marelicah, surova je nekoliko trpkega okusa. Goba je pogosta, raste skupinsko pod listavci in iglavci, od poletja do pozne jeseni.
Uporabna je za vse vrste jedi, čeprav okus ni tako izrazit kot pri gobanih. Jaz je ne zamrzujem, saj po mojih izkušnjah taka ni dobra, izgubi ves okus, ki ga ima sveža, in postane žilava. Zato nabrane lisičke običajno pojemo takoj, na različne načine. Meni je najboljša pražena z jajci, zraven pa skleda solate. Na olju prepražimo pol čebule, strok česna, dodamo sveži timijan in še malo pražimo, vendar ne do rjavega.
Pri starejših se sredina udre in goba je videti kot nekakšen lijak.
Dodamo malo narezane paprike in en cel paradižnik, malo solimo ter popražimo do suhega. Dodamo lisičke, in ko povre vsa tekočina, vanje zamešamo tri razžvrkljana in malo slana jajca. Mešamo, da zakrknejo, in postrežemo še vroče. Navadno lisičko najpogosteje zamenjamo z luskato (Cantharellus amethysteus), ki pa ima po površini vijoličaste luskice in tudi ni tako okusna kot navadna. Pa dobro bero želim, če le imate prostorček zanje, in seveda dober tek!