GOBE
Gobica zimskega časa
Pravkar se je pojavila najbolj značilna zimska vrsta gob, zvončkuljasta čeladica; zaradi majhnosti je nepomembna za uživanje.
Odpri galerijo
Zvončkuljasta čeladica raste v šopih na bukovih štorih. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Vsak, ki mu povem, da gobe rastejo tudi pozimi, se najprej prisrčno nasmeje, potem razmisli in nato čisto pazljivo vpraša: ali res raste kaj tudi pozimi? Ja, seveda raste.
Pravkar se je pojavila najbolj značilna zimska vrsta, zvončkuljasta čeladica (Mycena tintinnabulum). Zimskih panjevk za zdaj še ni, vendar bodo tudi te kmalu pokazale svoje lepe oranžne klobučke in temne žametne bete.
Ta vrsta čeladice se je prilagodila življenju v hladnejšem času, vendar je nikakor ne bomo našli ob hudem mrazu ali pod visokim snegom, čeprav ji malo snega prav nič ne škodi. Požene, ko se temperature zvišajo iz minusa na nekaj nad ničlo in se začne sneg topiti in plahneti, če ga sploh kaj je.
Vendar takoj, ko temperature zrastejo nad 8–10 stopinj, neha rasti. Zato jo najdemo le v zimskih mesecih, od marca naprej te vrste ni več, ker ji postane pretoplo. Je pravo nasprotje nekaterih ljudi, ki začnejo funkcionirati šele pri 15 stopinjah, prej pa se zabubijo pred kamine in peči in čakajo otoplitev. Morda bi se morali tudi mi zgledovati po nekaterih gobah in se več gibati pri nižjih temperaturah, torej pozimi, in ne le čakati na lepše vreme, ki nas potegne na sprehod v naravo. Tudi pozimi je narava lepa in zanimiva, to dobro vedo tisti, ki jo spremljajo v vseh letnih časih.
Zvončkuljasto čeladico je leta 1838 prvi opisal francoski mikolog Jean-Jacques Paulet in jo imenoval Agaricus tintinnabulum. V rod Mycena, čeladice, jo je leta 1872 premestil francoski mikolog Lucien Quélet in tam je ostala do danes. Klobuk ima premer od 1 do 2 cm, v mladosti je najprej zvončaste oblike, nato se razširi, razpre in na robovih rahlo zaviha navzgor, na sredini ostane rahla temnejša grbica. Rob in ves klobuk sta močno radialno narebrana.
V mladosti je svetlo rjave do svetlo sive barve, odrasel rjave do sivo rjave, pogosto rdečkasto rjav. Z listjem pokriti primerki ostanejo lahko ves čas belkasti. Kožica je ob vlažnem vremenu lepljiva in močno svetleča. Lističi so belkasto sive barve, v starosti z rahlim rožnatim pridihom. So široki, različno dolgi in se rahlo spuščajo po betu navzdol. Bet je tanek, v mladosti belkaste barve, s starostjo pa postaja sivkasto rjav z belkastim zgornjim delom (pod klobukom). V dnišču pogosto opazimo ostanke micelija v obliki belih nitk. Meso je tanko, krhko in bele barve.
Gobica ima rahel vonj in okus po zemlji (bolj po štoru) in je neužitna. Lahko rečemo, da je zaradi svoje majhnosti nepomembna za uživanje.
Raste od novembra do sredine marca v skupinah oziroma šopih na listopadnih, predvsem bukovih štorih.
Ponekod v Sloveniji in tudi v Evropi je sploh ne najdemo, ponekod pa je pogosta. Neki italijanski mikolog, ki je pisal knjigo o čeladicah, me je zaprosil za slike in osuške mojih zvončkuljastih čeladic, ki jih je videl na naši spletni strani. Ja, ker je ne najdemo povsod in ne v ravno velikih količinah, toliko bolj čuvamo prostorčke, kjer rastejo. Čeprav so majhne in za uživanje nepomembne, jih je pravo veselje najti sredi zime.
Zvončkuljasta čeladica raste v šopih na bukovih štorih. FOTOGRAFIJE: Ana Ivanovič
Pravkar se je pojavila najbolj značilna zimska vrsta, zvončkuljasta čeladica (Mycena tintinnabulum). Zimskih panjevk za zdaj še ni, vendar bodo tudi te kmalu pokazale svoje lepe oranžne klobučke in temne žametne bete.
Ta vrsta čeladice se je prilagodila življenju v hladnejšem času, vendar je nikakor ne bomo našli ob hudem mrazu ali pod visokim snegom, čeprav ji malo snega prav nič ne škodi. Požene, ko se temperature zvišajo iz minusa na nekaj nad ničlo in se začne sneg topiti in plahneti, če ga sploh kaj je.
Od marca te gobice ni več, ker ji postane pretoplo.
Vendar takoj, ko temperature zrastejo nad 8–10 stopinj, neha rasti. Zato jo najdemo le v zimskih mesecih, od marca naprej te vrste ni več, ker ji postane pretoplo. Je pravo nasprotje nekaterih ljudi, ki začnejo funkcionirati šele pri 15 stopinjah, prej pa se zabubijo pred kamine in peči in čakajo otoplitev. Morda bi se morali tudi mi zgledovati po nekaterih gobah in se več gibati pri nižjih temperaturah, torej pozimi, in ne le čakati na lepše vreme, ki nas potegne na sprehod v naravo. Tudi pozimi je narava lepa in zanimiva, to dobro vedo tisti, ki jo spremljajo v vseh letnih časih.
Vonj po zemlji
Zvončkuljasto čeladico je leta 1838 prvi opisal francoski mikolog Jean-Jacques Paulet in jo imenoval Agaricus tintinnabulum. V rod Mycena, čeladice, jo je leta 1872 premestil francoski mikolog Lucien Quélet in tam je ostala do danes. Klobuk ima premer od 1 do 2 cm, v mladosti je najprej zvončaste oblike, nato se razširi, razpre in na robovih rahlo zaviha navzgor, na sredini ostane rahla temnejša grbica. Rob in ves klobuk sta močno radialno narebrana.
Mlad klobuk je zvončaste oblike.
V mladosti je svetlo rjave do svetlo sive barve, odrasel rjave do sivo rjave, pogosto rdečkasto rjav. Z listjem pokriti primerki ostanejo lahko ves čas belkasti. Kožica je ob vlažnem vremenu lepljiva in močno svetleča. Lističi so belkasto sive barve, v starosti z rahlim rožnatim pridihom. So široki, različno dolgi in se rahlo spuščajo po betu navzdol. Bet je tanek, v mladosti belkaste barve, s starostjo pa postaja sivkasto rjav z belkastim zgornjim delom (pod klobukom). V dnišču pogosto opazimo ostanke micelija v obliki belih nitk. Meso je tanko, krhko in bele barve.
Meso je tanko, krhko in bele barve.
Gobica ima rahel vonj in okus po zemlji (bolj po štoru) in je neužitna. Lahko rečemo, da je zaradi svoje majhnosti nepomembna za uživanje.
Raste od novembra do sredine marca v skupinah oziroma šopih na listopadnih, predvsem bukovih štorih.
Lističi so belkasti z rahlim roza tonom.
Ponekod v Sloveniji in tudi v Evropi je sploh ne najdemo, ponekod pa je pogosta. Neki italijanski mikolog, ki je pisal knjigo o čeladicah, me je zaprosil za slike in osuške mojih zvončkuljastih čeladic, ki jih je videl na naši spletni strani. Ja, ker je ne najdemo povsod in ne v ravno velikih količinah, toliko bolj čuvamo prostorčke, kjer rastejo. Čeprav so majhne in za uživanje nepomembne, jih je pravo veselje najti sredi zime.
