Gojene na voljo vse leto

Gojene gobe so odličen nadomestek za samonikle, to je tiste, ki rastejo prosto v naravi. Nič manj kakovostne niso in nič manj dobre kot tiste iz narave. Velika prednost je predvsem ta, da lahko gojene dobimo sveže vse leto, saj ne poznajo letnih časov.


Sama prav rada včasih sežem po gojenih gobah, saj so mi nekatere samonikle vrste za določene jedi premočnega okusa in ne pašejo vsepovsod. Jurčki denimo imajo zelo močno aromo in že manjša količina v jedi je lahko dovolj, da povozijo okus mesa. Za zrezke v omaki so šampinjoni veliko boljši, saj so bolj milega okusa in prav primerni za takšne jedi.

In katere so vrste gojenih gob, po katerih nekateri najraje segamo? Najprej že omenjeni šampinjoni (Agaricus bisporus, dvotrosni kukmak), šitake (Lentinula edodes), ostrigarji (Pleurotus ostreatus), topolovke (Agrocybe aegerita) in precej drugih vrst, ki se pri nas manj gojijo, na primer zimska panjevka (Falmmulina velutipes).


Največji pridelovalci gob v svetu so Azijci, ki pravijo, da je gojenje pravzaprav zelo preprosto. Na Japonskem na primer podrejo drevesa, jih kar v gozdu cepijo z micelijem, pustijo tam, kjer so, ne prenašajo nikamor in tako gojijo kar na kraju samem. Tako pridelane gobe so odlične, iz lesa dobijo vso potrebno hrano in lahko se reče, da so gojene čisto naravno.

Najpogosteje se pri nas gojijo in prodajajo šampinjoni (Agaricus bisporus). V naravi rastejo na travnikih in pašnikih, so saprofitne gobe oziroma gniloživke in se hranijo z organskimi snovmi. Iz belega šampinjona je sčasoma nastalo precej različic, med katerimi so najboljši rjavi šampinjoni.


Šampinjone največkrat gojijo v predorih, rovih, hlevih, kleteh in podobnih prostorih. Gojenje se običajno začne s pripravo komposta, ki je iz slame in gnoja v obliki kompostnega kupa, kjer se delno že razgradi zaradi toplote in mikroorganizmov. Ko je kompost pripravljen, se zaseje z micelijem oziroma podgobjem šampinjonov in pusti, da ga ta preraste. Seveda sta pri gojenju pomembni temperatura in vlaga, in ko je vse zahtevano doseženo, začnejo poganjati sadeži, gobice. Pobirajo se, ko so klobuki že razviti, ampak še niso odprti. Šampinjone uporabljamo sveže, lahko jih tudi zamrznemo, vložimo v slanico ali v kis. So vsestransko uporabne gobe in nič manj cenjene kot samonikli jurčki.

Pri nas se gojijo tudi ostrigarji in šitake (užitni nazobčanec) in obe vrsti lahko precej uspešno gojimo sami. Šitake tradicionalno, na Kitajskem in Japonskem, gojijo na prostem, na lesenih hlodih, najpogosteje hrasta, čeprav so uspešno uporabili tudi javor, brezo, topol, bukev in druge vrste, ki morajo biti zdrave, brez drugih organizmov in lišajev. Zato so debla za pridelavo šitak iz sveže posekanih dreves ali odrezanih delov svežega debla, lubje mora biti nedotaknjeno. Pomembno je, da se razrezane hlode nekoliko dvigne od tal, da se ne kontaminirajo z drugimi organizmi.


Najboljši prostori za gojenje so senčna mesta, brez preveč sonca in vetra, morda celo v gozdu. Paziti moramo, da na gojitvena debla ne pade preveč dežja, sneg ne škoduje lesu, na katerem je cepljen micelij. Šitake vsebujejo zelo malo kalorij in veliko vode, nekaj ogljikovih hidratov, malo beljakovin in manj kot odstotek maščobe. Surove so bogat vir vitaminov B in vsebujejo zmerne količine nekaterih mineralov.


Ko se goba posuši in ne vsebuje več kot 10 odstotkov vode, se vsebnost številnih hranil še poveča. Imajo tudi precej zdravilnih učinkovin, so denimo močan antioksidant in krepijo imunski sistem, lentanin, ki ga vsebujejo, naj bi po nekaterih študijah zmanjševal tvorbo tumorjev v telesu oziroma zaviral njihovo rast. Goba vsebuje še kar nekaj drugih zdravilnih učinkovin, ki govorijo v prid uživanju.


Na internetu je v zadnjem času precej ponudb za prodajo micelija in substrata za gojenje najrazličnejših vrst gob, podrobno pa so opisani tudi postopki gojenja. Šitak še nisem poskusila gojiti, gojenje ostrigarjev pa mi zaradi neprimernega prostora ni uspelo. Če imate primeren prostor in voljo, poskusite, veliko ljudem je že uspelo vzgojiti gobe na lesu.