Golfovski velikoprostorec

Med velikoprostorci novosti niso prav pogoste, jih pa vsaj ne opuščajo tako kot enoprostorce. Ker so v navezi z gospodarskim programom, imajo kar trdne temelje in tudi v potniškem programu precej stalno bazo kupcev. Ti so zdaj dočakali svežega caddyja, ki deluje zelo nov.

Več centimetrov

V primerjavi s katero od prejšnjih prenov je caddy zdaj res nov, celo nekoliko daljši je od predhodnika, za 9 centimetrov (450 cm), to je še ravno prav, da ni okoren. Ima slogovne poteze nekaterih najnovejših Volkswagnovih modelov, od zadaj deluje skoraj elegantno. Po silhueti je pač tak kot v svoji zasnovi, tu velikih sprememb ni moglo biti. Seveda ima drugi par drsnih vrat, za katera moramo snovalce pohvaliti, da se odpirajo in zapirajo z lahkoto, podobno kot sicer velika prtljažna vrata – ni več tistega težaškega tovornjaškega občutka. S tem bi lahko vsaj kak družinski oče prepričal svojo boljšo polovico, ki sicer nad kombiji ni navdušena, čeprav ima vselej v zasedi veliko prtljage.

Všečno okolje

Spremembe so tudi v kabini, kjer bomo, vsaj pri tej visoki opremski izvedbi, za volanom sedli v okolje, ki ga je prvi lani prinesel peti golf. Na oko deluje kar všečno, se pa velika večina stvari upravlja na dotik, pogrešam kolesce ali stikalo za najbolj vitalne funkcije. Teh je sicer veliko, pohvalno tudi asistenčnih, vendar moramo denimo sistem uravnavanja vozila med črtami na cesti, če nas moti, izključiti po vsakem zagonu, za kar je treba na zaslonu na dotik priti v ustrezni meni ... Me je pa v mestu med parkirnimi manevri ob vzvratni vožnji caddy pohvalno pravočasno zvočno opozoril na vozilo, prihajajoče s strani.
Kabina je dobro zvočno zatesnjena, kljub visokemu stropu ni bilo odmevanja. Opcijsko strešno okno je imelo zatemnjeno steklo, zunaj še ni bilo vroče, menda pa ne prepušča sonca. Sam bi si bolj želel možnosti spuščanja šip v drugih vratih.

Ekonomičen prevoznik

Tako kot že v novem golfu ali octavii mi je všeč stikalo samodejnega menjalnika, ki je čedno, premiki po voznih programih pa so logični in ravno prav konkretni. Caddy je imel v nosu dvolitrski štirivaljni dizelski motor, z močjo 90 kW je to nerazburljiv, a korektno zmogljiv in ekonomičen prevoznik, v katerem boste porabo lahko spustili tudi pod 6 litrov na 100 kilometrov. Samodejni menjalnik z dvema sklopkama je prava stvar, z dizelskim agregatom se lepo ujame, deluje povsem gladko. Dobra funkcija je tudi tipka, da avto po zaustavitvi sam stoji na mestu, ni treba stiskati zavore.

Zanesljivo na cesti

S caddyjem kajpada ne boste dirkali, a se krmili lepo in dokaj natančno. Lega na cesti je zanesljiva, pravijo sicer, da so na novo uredili zadnjo premo, a se mi je ob sicer le zmerni obtežitvi med vožnjo čez luknje na 18-palčnih kolesih in ne ravno visokih platiščih zdel precej trd, celo pretrd. To je bilo na luknjastih cestah kar moteče.

V sprednjih ergonomskih sedežih se sedi udobno, prostora je v vse smeri pričakovano dovolj. Tudi v drugi vrsti je kakšna izboljšava, na primer, nastavljati je mogoče naklon naslonjal, kar je uporabna funkcija. Zadnja klop seveda zlahka sprejme tri potnike, tudi odrasle. Zlaganje naslonjal je enostavno, klop v razmerju 60/40 lahko tudi iztaknemo in odnesemo ali samo prevrnemo. To je dobro znani Volkswagnov sistem, pri katerem prevrnjeni sedež fiksiramo s posebno notri pospravljeno železno palico. Tako je res dobro pritrjen, je pa takrat palica postavljena v prostor, kar jemlje nekaj centimetrov. Zelo dobro je, da je opcijsko zložljiv sovoznikov sedež, s čimer po potrebi še podaljšamo tovorni prostor, ki je, jasno, orjaški. Tako je bilo že doslej in tu ni treba razmišljati, ali bi na počitnice vzeli še eno potovalko.

Caddy nikoli ni bil poceni, vsaj pri testnem primerku je ta ocena še okrepljena in premislek bo zato še bolj temeljit.