Gora prelepih razgledov

Dvajseto stoletje je bilo polno preizkušenj za slovensko narodno zavest na naši zahodni meji. Predhodno, v času Avstrije, smo stoletja kot narod v celoti živeli v sklopu večnacionalne monarhije in zdelo se je, da na zahodu ni posebnih sitnosti. Vse je spremenila prva svetovna vojna, po kateri smo izgubili skoraj četrtino narodovega ozemlja v korist Italije. Dve desetletji fašističnih raznarodovalnih ambicij prav gotovo nista pripomogli k mednacionalnemu sožitju. Po drugi svetovni vojni se je še nekaj let vodila trda diplomatska bitka za mejo, ki se je končala šele v letu 1947 s pariškim sporazumom. Slovencem je v precejšni meri uspelo zaokrožiti narodove meje na zahodu. Vendar ne čisto. Posamezni deli so ostali na drugi strani meje. Med drugim Benečije. Življenje v njej in prizadevanja za ohranitev slovenstva je v delu Kaplan Martin Čedrmac opisal eden največjih slovenskih književnikov 20. stoletja France Bevk.

Gre za čudovito gričevnato deželico pod Matajurjem, goro, ki je simbol Benečije. Nanjo vodi več poti, a tista iz vasice Avsa nad Livekom je najbolj običajna. Zapeljemo se torej po cesti, ki med Kobaridom in Tolminom zavije strmo v hrib. Nad Avso se pot strmo vzpne in prav kmalu so pred nami sledi vojne, ki se je končala pred dobrim stoletjem. Ves Matajur je prepreden s strelskimi jarki kot del tretje italijanske linije obrambe. Ta je bila zgrajena z veliko truda in stroškov, a brez posebnega učinka. Prav tu so v času kobariškega preboja prodrle enote tedaj še poročnika Erwina Rommla in osvojile Matajur, Kobariški Stol in Kolk in prodrle v Padsko nižino proti zahodu. V italijanskem kolektivnem spominu je ta prodor ostal kot Caporetto, simbol popolnega poloma.

Po dobre pol ure vzpona strmina popusti in stopimo na širne planine. Tu že vidimo sam vrh precej daleč na severu. Vendar je tu še dolga pot gori, doli in naokoli: do vrha potrebujemo namreč skorajda tri ure hoda. Vzpnemo se prek širnih poljan gorskega cvetja. Na 1642 metrov visoki gori nas pričaka starodavna cerkvica Marije Snežne. Stoji nekaj metrov na italijanski strani meje, ki poteka prek vrha. Starih sovražnosti že davno ni več in cerkvica je danes simbol sožitja.


Le nekaj metrov stran na vrhu stoji mejni kamen. Z njega se vidi daleč naokoli: do Kobariškega Stola in prek njega na Kaninsko pogorje, pa proti vzhodu do skupine gora okoli Krna in dolino Soče globoko pod njimi. Proti zahodu je pod nami gričevnata pokrajina Benečije s skupinami gručastih vasi. Pa pogled na ravnino ob rekah Tilment in Piava in na Jadransko morje v daljavi.
Vzpon na Matajur je vzpon na skrajne zahodne meje slovanskega, slovenskega sveta. Pa tudi potep po širnih poljanah gorskega cvetja in goro prelepih razgledov. Kot tak je prava paša za oči in dušo in vreden obiska.