RAZGLEDNICA
Granata ubila župnika
V seriji predstavitev najstarejših slovenskih razglednic tokrat pozdrav iz kraja, ki ga ni več.
Odpri galerijo
Vse starejše hiše imajo primorski videz. FOTO: MIHA MLINAR
Gručasto središčno naselje z delno nepravilno obcestno zasnovo leži na pomolu nad sotočjem rek Idrijce in Soče ter se je – po zavetnici župnijske cerkve – leta 1899, ko je bila objavljena razglednica odposlana v Ljubljano, imenovalo Sv. Lucija (tudi Sv. Lucija ob Soči), leta 1952 pa je dobilo današnje ime Most na Soči.
Na najožjih prehodih čez obe reki sta bila že v srednjem veku kamnita mostova, saj je bil kraj od nekdaj pomembno prometno križišče, kjer poti po dolini Idrijce vodijo v notranjost Slovenije, po dolini Soče navzgor do Tolmina in naprej v Zgornjo Soško dolino ter čez preval Poljance proti Goriški. Prometni pomen Sv. Lucije se je še povečal, ko so leta 1906 po ozki dolini Baške grape zgradili železniško progo, ki je Gorico močno približala Jesenicam, hkrati pa je do tedaj prometno odrezano Tolminsko povezala z matično Kranjsko.
Potem ko so leta 1938 v Podselih zgradili pregrado za HE Doblar, je nastalo sedem kilometrov dolgo akumulacijsko jezero, ki je zalilo korita Soče in Idrijce. Njegova največja globina je 32 metrov, na najširšem delu, pri Mostu na Soči, pa doseže širino 600 metrov. Tako se je podoba Mosta na Soči popolnoma spremenila in je postal idiličen objezerski kraj v srednjem delu Soške doline, ki mu je jezero omogočilo razmah izletniškega turizma (čolnarjenje, ribolov, sprehodi po njegovih bregovih).
»Med poldrugo stoletje trajajočimi raziskavami med kanjonoma obeh rek ter na terasah levega brega Idrijce so našli bogate arheološke najdbe, ki Most na Soči uvrščajo med najpomembnejša prazgodovinska najdišča v Sloveniji. V starejši železni dobi (med 9. in 4. stoletjem pred našim štetjem) se je na naravno zaščitenem prostoru razvilo središčno naselje, ki je bilo po površini približno enako današnjemu. To je bil tudi vrhunec razvoja posoške železnodobne skupnosti, imenovane svetolucijska kultura,« pripoveduje domačin, arheolog, kustos Tolminskega muzeja Miha Mlinar.
»Naselje delimo na več predelov: Gorenji konec, Dolenji konec, Lesena vas in Plac. Vse starejše hiše imajo primorski videz in predvsem na Placu dajejo vtis trških hiš. Krite so s korci ali njim podobno kritino in imajo položno dvokapno streho; nekatere, bolj meščanske, tudi štirikapno. Ta, po mediteranskih vzorih izpeljana arhitektura, se je na ožjem Tolminskem pojavila šele pred nekaj več kot stoletjem. Pred tem so bile hiše manjše, slabše grajene in krite predvsem s slamo. Le pomembnejše stavbe na Mostu, kot sta cerkev in šola, so bile že v 19. stoletju pokrite s korci.«
Na osrednji, panoramski fotografiji s Šentviško planoto v ozadju izstopa župnijska cerkev sv. Lucije, ki so jo začeli graditi leta 1584, posvečena pa je bila 1612. Med prvo svetovno vojno je bila močno poškodovana, italijanska granata, ki je 1916. prek Cvetja priletela do gornjega dela vasi, pa je ubila tudi tedanjega župnika Jožefa Fabjana, mecena in krušnega očeta pisatelja Ivana Preglja. Med letoma 1927 in 1940 je obnovo cerkvene notranjščine načrtoval in izvajal slikar Tone Kralj.
Prezbiterij je poslikal s freskami iz življenja sv. Lucije, na apsidi upodobil svetnike in svetnice pred božjim prestolom, ladjo pa opremil s prizori križevega pota; po njegovih zamislih so narejeni tudi kipi, nov mašni oltar in podstavek za velikonočno svečo. Mostarska farna cerkev je popotresno popravljena in prenovljena 2012. pričakala svojo 400-letnico.
Kar zadeva most čez Sočo, po katerem je pozneje nastalo naselje dobilo ime, nas je naš sogovornik opozoril na najnovejša dognanja jezikoslovca dr. Silva Torkarja, ki je na osnovi doslej neznane listine iz videmskih arhivov ugotovil, da je njegov predhodnik tu stal že leta 1322. S to listino je namreč Nikolaj iz čedajske plemiške družine leta 1321 naročil postavitev lesenega mostu v bližini vasi Modrejce, kar je bilo poldrugo leto zatem tudi izvedeno.
S tem je bilo omogočeno prečkanje Soče na poti, ki je povezovala loško in tolminsko ozemlje s Furlanijo in Čedadom. Kot 1882. navaja zgodovinar Simon Rutar, je bil ta most v srednjem veku eden od treh zidanih mostov na Tolminskem in se je dvigal 34 metrov nad gladino reke. Ta se je po zgraditvi pregrade pri Podselih precej dvignila, tako da je zdaj most le še dobrih osem metrov nad vodo. Kakih dvesto metrov niže je sotočje, kjer se v Sočo izliva reka Idrijca, njen levi in najdaljši, 48 kilometrov dolg pritok. »Za vsakega tujca je stok Idrijce in Soče prav zanimiva in mična prirodna lepota,« je še zapisal omenjeni zgodovinar.
Ob nastanku objavljene razglednice je na vzhodnem koncu Placa, nam je pojasnil Miha Mlinar, stala tudi Žančeva hiša, v kateri je bila prva pošta, ustanovljena leta 1882. »V času Italije (1920–1943) je to hišo kupil župan Eligio Marega, jo dvignil za nadstropje in v njej uredil županstvo. Tedaj se je pošta preselila na mesto sedanje pošte v Fratnikovo hišo. Maregova zgradba je bila ob dvakratnem zavezniškem bombardiranju marca in aprila 1945 porušena, nakar so tu uredili park, leta 1969 pa zgradili Petrolov bencinski servis.«
Na najožjih prehodih čez obe reki sta bila že v srednjem veku kamnita mostova, saj je bil kraj od nekdaj pomembno prometno križišče, kjer poti po dolini Idrijce vodijo v notranjost Slovenije, po dolini Soče navzgor do Tolmina in naprej v Zgornjo Soško dolino ter čez preval Poljance proti Goriški. Prometni pomen Sv. Lucije se je še povečal, ko so leta 1906 po ozki dolini Baške grape zgradili železniško progo, ki je Gorico močno približala Jesenicam, hkrati pa je do tedaj prometno odrezano Tolminsko povezala z matično Kranjsko.
Podobe Mosta na Soči s konca 19. stoletja
Prazgodovinsko najdišče
»Med poldrugo stoletje trajajočimi raziskavami med kanjonoma obeh rek ter na terasah levega brega Idrijce so našli bogate arheološke najdbe, ki Most na Soči uvrščajo med najpomembnejša prazgodovinska najdišča v Sloveniji. V starejši železni dobi (med 9. in 4. stoletjem pred našim štetjem) se je na naravno zaščitenem prostoru razvilo središčno naselje, ki je bilo po površini približno enako današnjemu. To je bil tudi vrhunec razvoja posoške železnodobne skupnosti, imenovane svetolucijska kultura,« pripoveduje domačin, arheolog, kustos Tolminskega muzeja Miha Mlinar.
»Naselje delimo na več predelov: Gorenji konec, Dolenji konec, Lesena vas in Plac. Vse starejše hiše imajo primorski videz in predvsem na Placu dajejo vtis trških hiš. Krite so s korci ali njim podobno kritino in imajo položno dvokapno streho; nekatere, bolj meščanske, tudi štirikapno. Ta, po mediteranskih vzorih izpeljana arhitektura, se je na ožjem Tolminskem pojavila šele pred nekaj več kot stoletjem. Pred tem so bile hiše manjše, slabše grajene in krite predvsem s slamo. Le pomembnejše stavbe na Mostu, kot sta cerkev in šola, so bile že v 19. stoletju pokrite s korci.«
Najstarejša posredna omemba današnje mostarske podružnične pokopališke cerkve sv. Mavra, ki stoji na hribu nad jezerom, sega v leti 1321/22, ko so nasproti sv. Mavra zgradili prvotni most čez Sočo. Z njo je povezano najzgodnejše znano poimenovanje Mosta na Soči: In ponte Sancti Mauri, Sankt Maurus Bruck, St. Mauro. Na severni steni ladje visi velika slika iz leta 1847, ki predstavlja Marijino darovanje v templju in opata sv. Mavra. Ta je bil učenec sv. Benedikta in pozneje njegov naslednik. Legenda pravi, da je imel izredno moč pri zdravljenju, zato ga bolniki prosijo za pomoč. Je zavetnik oglarjev in bakrarjev. V prezbiteriju je velik lesen kip sv. Lucije, ki je pred prvo svetovno vojno stal v glavnem oltarju župnijske cerkve.
Na osrednji, panoramski fotografiji s Šentviško planoto v ozadju izstopa župnijska cerkev sv. Lucije, ki so jo začeli graditi leta 1584, posvečena pa je bila 1612. Med prvo svetovno vojno je bila močno poškodovana, italijanska granata, ki je 1916. prek Cvetja priletela do gornjega dela vasi, pa je ubila tudi tedanjega župnika Jožefa Fabjana, mecena in krušnega očeta pisatelja Ivana Preglja. Med letoma 1927 in 1940 je obnovo cerkvene notranjščine načrtoval in izvajal slikar Tone Kralj.
Prezbiterij je poslikal s freskami iz življenja sv. Lucije, na apsidi upodobil svetnike in svetnice pred božjim prestolom, ladjo pa opremil s prizori križevega pota; po njegovih zamislih so narejeni tudi kipi, nov mašni oltar in podstavek za velikonočno svečo. Mostarska farna cerkev je popotresno popravljena in prenovljena 2012. pričakala svojo 400-letnico.
Mična prirodna lepota
Kar zadeva most čez Sočo, po katerem je pozneje nastalo naselje dobilo ime, nas je naš sogovornik opozoril na najnovejša dognanja jezikoslovca dr. Silva Torkarja, ki je na osnovi doslej neznane listine iz videmskih arhivov ugotovil, da je njegov predhodnik tu stal že leta 1322. S to listino je namreč Nikolaj iz čedajske plemiške družine leta 1321 naročil postavitev lesenega mostu v bližini vasi Modrejce, kar je bilo poldrugo leto zatem tudi izvedeno.
S tem je bilo omogočeno prečkanje Soče na poti, ki je povezovala loško in tolminsko ozemlje s Furlanijo in Čedadom. Kot 1882. navaja zgodovinar Simon Rutar, je bil ta most v srednjem veku eden od treh zidanih mostov na Tolminskem in se je dvigal 34 metrov nad gladino reke. Ta se je po zgraditvi pregrade pri Podselih precej dvignila, tako da je zdaj most le še dobrih osem metrov nad vodo. Kakih dvesto metrov niže je sotočje, kjer se v Sočo izliva reka Idrijca, njen levi in najdaljši, 48 kilometrov dolg pritok. »Za vsakega tujca je stok Idrijce in Soče prav zanimiva in mična prirodna lepota,« je še zapisal omenjeni zgodovinar.
Kraj uvrščajo med najpomembnejša prazgodovinska najdišča v Sloveniji.
Ob nastanku objavljene razglednice je na vzhodnem koncu Placa, nam je pojasnil Miha Mlinar, stala tudi Žančeva hiša, v kateri je bila prva pošta, ustanovljena leta 1882. »V času Italije (1920–1943) je to hišo kupil župan Eligio Marega, jo dvignil za nadstropje in v njej uredil županstvo. Tedaj se je pošta preselila na mesto sedanje pošte v Fratnikovo hišo. Maregova zgradba je bila ob dvakratnem zavezniškem bombardiranju marca in aprila 1945 porušena, nakar so tu uredili park, leta 1969 pa zgradili Petrolov bencinski servis.«
