AVTOMOTO TEST

Hej, kje je sklopka?

Referenčni Hondin terenski motocikel africa twin 1000 L DCT se ponaša s samodejnim menjalnikom z dvojno sklopko, kakršnega poznamo iz osebnih avtomobilov.
Fotografija: Honda africa twin 100 L DCT je referenčen terenski motocikel, a tokrat s pomembno novostjo. Fotog: Primož Jurman
Odpri galerijo
Honda africa twin 100 L DCT je referenčen terenski motocikel, a tokrat s pomembno novostjo. Fotog: Primož Jurman

Za manjše dvokolesnike, predvsem skuterje, je kar samoumevno, da nimajo klasičnega menjalnika, temveč avtomatiko. Sedeš nanj, zaženeš agregat, ožameš ročico za plin in spelješ. Ko želiš dvokolesnik ustaviti, stisneš zavoro in motocikel se ustavi. Dodajanje plina brez prestavljanja in uporabe sklopke, nato zaviranje – vse naredi mehanika agregata. Enostavno. Takšen sistem je na voljo tudi pri »pravem« motociklu, hondi africi twin.

Klasični terenski stroj

Honda africa twin je referenčni terenski model, ki že trideset let navdušuje z uporabnostjo, trpežnostjo in odličnimi voznimi lastnostmi. Dvovaljni agregat litrske prostornine je odziven in poskočen. In zdaj pozor: na voljo je tudi brez sklopke. Res? Da! Sistem brez sklopke se pri Hondi imenuje dual clutch transmission (krajše DCT), deluje pa podobno kot pri avtomobilih s samodejnim menjalnikom. Sklopka je sestavljena iz dveh različnih sklopk, prva skrbi za prestavljanje za lihe prestave, v prvo, tretjo in peto, druga za sodo število, drugo, četrto in šesto. Sklopka s pomočjo elektronike zazna, kdaj mora vklopiti določeno prestavo, to pa je odvisno od izbranega programa vožnje, senzorji pa elektroniki sporočajo tudi, kje se motocikel vozi – je ta na klancu navkreber, navzdol ali na ravnini. Morda se sliši zapleteno, a v praksi deluje.

Ko leva roka počiva

Precej nenavadno je, ko na levi strani krmila ni ročice sklopke – no, ročica na levi strani sicer je, a to je ročna zavora, s katero zasidramo motocikel. Stvar je zelo podobna avtomatskemu menjalniku pri avtomobilih, ko leva noga tako rekoč počiva. Je pa na krmilu grozd različnih stikal. Od voznika to zahteva nekaj vaje in privajanja, poleg tega je leva noga brez dela, saj tam, kjer je po navadi stopalka za prestave, ni ničesar. Ko človek sede na tak motocikel, je sprva malce zbegan, a se privadi. Tudi občutki so ob obilici gumbov na krmilu sprva nenavadni, a ko se jih človek navadi, je zadeva povsem sprejemljiva – še več, celo navduši.
Tradicionalisti, torej vsi tisti, ki prisegajo na klasično prestavljanje in stiskanje sklopke, pa takšnemu načinu vožnje in avtomatičnemu prenosu verjetno (še) ne bodo naklonjeni. Fantje in dekleta, ovire so samo v glavi, spomnite se samo, kako s(m)o pred leti vihali nos nad samodejnimi menjalniki v avtomobilih, zdaj pa tisti, ki ga izkusijo, ne želijo več nazaj h klasičnemu.
 

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije