LUBNIK
Hišna gora Škofje Loke
Nad srednjeveškim mestom se dviga mogočna kopa 1025 metrov visokega hriba.
Odpri galerijo
Lubnik
Leto 2020 ni prijazno. Epidemija nam je nadela okove in kar naenkrat je svet postal majhen. Postali so zanimivi vrhovi, ki jih drugače nismo kaj dosti opazili. Obiskali smo jih in na lastno presenečenje ugotovili, da smo imeli na dosegu roke prelep svet.
Kjer koli že smo v Sloveniji, hribi niso prav daleč. Skoraj vsak kraj ima t. i. hišno goro. Škofja Loka ima Lubnik.
Na vrh vodi več poti, najbolj priljubljeni pa sta tisti iz samega mesta ter iz vasice Gabrovo, ki leži na pol poti. Združita se na polovici vzpona in tako lahko izbiramo pot glede na zmožnosti. Daljša in nekoliko zahtevnejša je iz Škofje Loke. Z Mestnega placa se povzpnemo strmo v hrib in nadaljujemo mimo gradu. Mogočna zgradba ima na bližnjem gričku še starejšega prednika. To je grad Krancelj, od katerega so se ohranili le temelji. Po nekaj minutah hoje se dvignemo do kraške planjave, kjer stoji kmetija Grebenar. Od tod se nam odpre pogled na še ene ostanke srednjeveške Škofje Loke. Sredi gozdov na grebenu pod Lubnikom stoje ruševine gradu Wildenlack.
Na drugi strani travnika pot spet vodi v gozd in nas popelje do ceste proti Gabrovemu. Nadaljujemo lahko po cesti, lahko pa sledimo markacijam do vasi visoko na pobočjih Lubnika. Steza se strmo dvigne in zagrizemo v kolena. Ne piše kar tako v Škofji Loki, da je do vrha dobri dve uri. Dvignemo se nad megleno morje in uživamo v jasnini poznojesenskega dne.
Na 900 metrih se levo odcepi pot, ki nas pripelje do Kevdrca in Lubniške jame. Obe jami sta bili bivališči že kamenodobnega človeka. Od tod do vrha pa ni več daleč. Planinski dom se nam pokaže kot presenečenje, nenadoma. Lubnik je namreč do vrha poraščen z gozdom in ga vidimo šele iz bližine.
Zgradili so ga leta 1954 in v normalnih časih je bil odprt vse dni v tednu in v njem se je dalo imenitno najesti. Danes nas pričakajo le zaprta vrata in upanje, da bomo kmalu premagali virus. Zato pa lahko pogledamo naokoli. Vetrna roža nam pokaže znamenitosti in vrhove v okolici. Domač razgled je po Selški in Poljanski dolini. Na drugo stran proti vzhodu pa je to pogled čez Ljubljansko kotlino na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.
Še zdaj se na poljih globoko spodaj lepo vidi načrtna poselitev z življem iz današnje južne Nemčije. Vsa naselja si sledijo v ravni črti proti Kranju. Od kmetij v ravnino pa vsa polja še po tisočletju tečejo v isti smeri, in sicer proti vzhodu. Točno tako kot takrat, ko so jih pred stoletji dodelili naseljencem v uporabo.
Kjer koli že smo v Sloveniji, hribi niso prav daleč. Skoraj vsak kraj ima t. i. hišno goro. Škofja Loka ima Lubnik.
Pogled na Škofjo Loko
Na vrh vodi več poti, najbolj priljubljeni pa sta tisti iz samega mesta ter iz vasice Gabrovo, ki leži na pol poti. Združita se na polovici vzpona in tako lahko izbiramo pot glede na zmožnosti. Daljša in nekoliko zahtevnejša je iz Škofje Loke. Z Mestnega placa se povzpnemo strmo v hrib in nadaljujemo mimo gradu. Mogočna zgradba ima na bližnjem gričku še starejšega prednika. To je grad Krancelj, od katerega so se ohranili le temelji. Po nekaj minutah hoje se dvignemo do kraške planjave, kjer stoji kmetija Grebenar. Od tod se nam odpre pogled na še ene ostanke srednjeveške Škofje Loke. Sredi gozdov na grebenu pod Lubnikom stoje ruševine gradu Wildenlack.
Na drugi strani travnika pot spet vodi v gozd in nas popelje do ceste proti Gabrovemu. Nadaljujemo lahko po cesti, lahko pa sledimo markacijam do vasi visoko na pobočjih Lubnika. Steza se strmo dvigne in zagrizemo v kolena. Ne piše kar tako v Škofji Loki, da je do vrha dobri dve uri. Dvignemo se nad megleno morje in uživamo v jasnini poznojesenskega dne.
Na 900 metrih se levo odcepi pot, ki nas pripelje do Kevdrca in Lubniške jame. Obe jami sta bili bivališči že kamenodobnega človeka. Od tod do vrha pa ni več daleč. Planinski dom se nam pokaže kot presenečenje, nenadoma. Lubnik je namreč do vrha poraščen z gozdom in ga vidimo šele iz bližine.
Kevdrca in Lubniška jama sta bili bivališči že kamenodobnega človeka.
Zgradili so ga leta 1954 in v normalnih časih je bil odprt vse dni v tednu in v njem se je dalo imenitno najesti. Danes nas pričakajo le zaprta vrata in upanje, da bomo kmalu premagali virus. Zato pa lahko pogledamo naokoli. Vetrna roža nam pokaže znamenitosti in vrhove v okolici. Domač razgled je po Selški in Poljanski dolini. Na drugo stran proti vzhodu pa je to pogled čez Ljubljansko kotlino na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe.
Še zdaj se na poljih globoko spodaj lepo vidi načrtna poselitev z življem iz današnje južne Nemčije. Vsa naselja si sledijo v ravni črti proti Kranju. Od kmetij v ravnino pa vsa polja še po tisočletju tečejo v isti smeri, in sicer proti vzhodu. Točno tako kot takrat, ko so jih pred stoletji dodelili naseljencem v uporabo.
