Ingver pridelamo na balkonu

Ingver je tudi pri nas precej priljubljena, vsestransko uporabna začimba. Z značilno ostrim, limonastim okusom in rahlo pekočino, ki jo pusti v ustih, navdušuje v različnih jedeh pa tudi pijačah. Kupimo lahko posušenega, mletega v prahu ali kot sveže korenine.

Morda niste vedeli, a brez večjih težav ga lahko gojimo tudi v naših krajih, predvsem na balkonu. Pravzaprav je za vzgojo precej preprost, potrebuje le dovolj toplote in ne prav veliko svetlobe. Ker na prostem ne bi prezimil, ne prenese namreč temperatur, nižjih od dveh stopinj, moramo pozimi poskrbeti za toplo prezimovališče, zato ga je najbolj preprosto gojiti v posodah, ki jih v hladnem vremenu prenesemo v zaprt prostor.

Vzgojimo ga lahko kar iz korena, ki smo ga kupili na tržnici ali v trgovini in je namenjen tudi uživanju. Pazimo le, da je svež, kar se kaže v tem, da je nabrekel. Še bolje je, če ima že poganjke. Pred sajenjem ga namočimo za nekaj ur, da izperemo morebitne pesticide in zaviralce rasti, ki jih dodajajo koreninam. Potem ga razrežemo, na vsakem koščku pustimo kakšen poganjek, in jih preprosto potisnemo v zemljo, s poganjkom navzgor, tako da bo pokrit.


Posadimo ga v plitvo posodo, ni treba, da je globlja od 30 centimetrov, zato pa naj bo čim bolj široka, saj koren in stranske korenine rastejo v širino, ne v globino. Dobro zalijemo, postavimo na toplo mesto, ki ni preveč osončeno, in čakamo, da začne poganjati. Pazimo, da bo imela rastlina dovolj vlage, vendar ne sme stati v vodi, saj v tem primeru korenine zgnijejo.

Ingver izvira v subtropski jugovzhodni Aziji, kjer ga gojijo še danes, pomembne pridelovalke so Indonezija in Malezija, tudi Avstralija in Japonska. Trstiki podobna rastlina zraste meter in več v višino, po steblu so nanizani svetleči suličasti listi. Na vrhu rastlina razvije cvetove, v zemlji pa se bolj v širino kot v globino razraste členasta korenika, ki požene tudi stranske korenine. Ingver je najbolje posaditi spomladi, prvič pa bomo pridelek pobirali šele naslednjo jesen, zato bodimo potrpežljivi.


Ko se zeleni listi rastline posušijo, je koren primeren za uživanje. Najbolj preprosto je, če izkopljemo celo rastlino z vsemi koreninami, uporabimo, kolikor pač potrebujemo, kar ostane korenin, pa jih znova posadimo – izberemo najlepše, največje in najbolj zdrave, kar je najboljše zagotovilo, da bo dobra tudi prihodnja letina.