PRAŠIČI
Inteligentni in družabni
Prašiče lahko treniramo kot pse, imajo super spomin; dobro plavajo in hitro tečejo, tudi sanjajo.
Odpri galerijo
Radi se valjajo po blatu. FOTO: Jhjr/Getty Images
Domači prašič je udomačena podvrsta divje svinje, ki jo človek goji predvsem za hrano. Samcu rečemo prašič, samici svinja, mladički pa so prašički.
Slovijo kot inteligentne živali. Lahko jih treniramo podobno kot pse, zato ni čudno, da si jih mnogi omislijo kot hišne ljubljenčke, no, vsaj manjše pasme. Ste vedeli, da smo si ljudje in domači prašiči zelo podobni po telesni zgradbi? Prav zato jih uporabljajo v znanosti, predvsem medicini, in sicer za proučevanje različnih dednih bolezni, na primer pri razvoju inzulina pri sladkorni bolezni. In tudi sanjajo, tako kot ljudje.
Prašiči imajo veliko telo na kratkih nogah, pravzaprav na dveh prstih, ki imata roževinasto kopito, parkelj. Čeprav so debeli, so hitri tekači, tudi plavajo dobro. Imajo veliko glavo, ki se podaljša v rilec, njegov vrh je sploščen, okrogel, ima dve nosnici; z rilcem lahko rije po zemlji in išče hrano. Ima zelo razvit voh. V nekaterih državah, na primer v sosednji Italiji pa tudi Franciji, jih uporabljajo za iskanje dragocenih tartufov, cenjenih gomoljev, ki vsebujejo steroidne spojine, podobne feromonu, ki ga izločajo samci med paritvenim obdobjem. So vsejedci, z rilci prevračajo listje in, kot rečeno, rijejo po tleh ter iščejo podzemne dele rastlin, žuželke, plodove, na kmetijah jih hranijo s krmo in ostanki človeške hrane.
Ko se pujsek skoti, tehta od 500 do 900 gramov, odrasel domači pujs pa kar 200 kilogramov in tudi več. So čiste živali, ne jedo in ne spijo tam, kjer opravljajo potrebe. So družabne živali in med seboj neprestano komunicirajo z različnim kruljenjem in cviležem. Mimogrede: kruljenje lahko doseže 115 decibelov. Prašiči se ne znojijo, bolje prenašajo hlad kot vročino, sonce jih lahko tudi opeče, po blatu se valjajo, da se ohladijo. Radi se drgnejo ob drevesa, se sproščajo ob glasbi, ja, radi jo poslušajo, in tudi igrajo se radi.
Edina ohranjena slovenska avtohtona pasma je krškopoljski prašič. Nastala je na širšem Dolenjskem, odlikujejo jo izjemna odpornost, dobra prilagojenost na skromne razmere reje in prehrane ter izjemna kakovost mesa; pasma je ogrožena. Prašiči imajo zadnji konec telesa črne barve, prednji pa je bel – pogosto v obliki širšega belega pasu okoli života. Glava je večinoma črna, srednje dolga in ravna z velikimi visečimi ušesi.
Slovijo kot inteligentne živali. Lahko jih treniramo podobno kot pse, zato ni čudno, da si jih mnogi omislijo kot hišne ljubljenčke, no, vsaj manjše pasme. Ste vedeli, da smo si ljudje in domači prašiči zelo podobni po telesni zgradbi? Prav zato jih uporabljajo v znanosti, predvsem medicini, in sicer za proučevanje različnih dednih bolezni, na primer pri razvoju inzulina pri sladkorni bolezni. In tudi sanjajo, tako kot ljudje.
Edina ohranjena slovenska avtohtona pasma je krškopoljski prašič.
Prašiči imajo veliko telo na kratkih nogah, pravzaprav na dveh prstih, ki imata roževinasto kopito, parkelj. Čeprav so debeli, so hitri tekači, tudi plavajo dobro. Imajo veliko glavo, ki se podaljša v rilec, njegov vrh je sploščen, okrogel, ima dve nosnici; z rilcem lahko rije po zemlji in išče hrano. Ima zelo razvit voh. V nekaterih državah, na primer v sosednji Italiji pa tudi Franciji, jih uporabljajo za iskanje dragocenih tartufov, cenjenih gomoljev, ki vsebujejo steroidne spojine, podobne feromonu, ki ga izločajo samci med paritvenim obdobjem. So vsejedci, z rilci prevračajo listje in, kot rečeno, rijejo po tleh ter iščejo podzemne dele rastlin, žuželke, plodove, na kmetijah jih hranijo s krmo in ostanki človeške hrane.
Ko se pujsek skoti, tehta od 500 do 900 gramov, odrasel domači pujs pa kar 200 kilogramov in tudi več. So čiste živali, ne jedo in ne spijo tam, kjer opravljajo potrebe. So družabne živali in med seboj neprestano komunicirajo z različnim kruljenjem in cviležem. Mimogrede: kruljenje lahko doseže 115 decibelov. Prašiči se ne znojijo, bolje prenašajo hlad kot vročino, sonce jih lahko tudi opeče, po blatu se valjajo, da se ohladijo. Radi se drgnejo ob drevesa, se sproščajo ob glasbi, ja, radi jo poslušajo, in tudi igrajo se radi.
Edina ohranjena slovenska avtohtona pasma je krškopoljski prašič. Nastala je na širšem Dolenjskem, odlikujejo jo izjemna odpornost, dobra prilagojenost na skromne razmere reje in prehrane ter izjemna kakovost mesa; pasma je ogrožena. Prašiči imajo zadnji konec telesa črne barve, prednji pa je bel – pogosto v obliki širšega belega pasu okoli života. Glava je večinoma črna, srednje dolga in ravna z velikimi visečimi ušesi.
