Iz starih gojzarjev naredi nove

Mestni in trški mali obrtniki preživljajo težke čase. Nekoč, pred vojno, je bilo denimo po ulicah stare Ljubljane, Škofje Loke ali Izole vse polno rokodelcev, torbarjev, brusilcev nožev, čevljarjev, pasarjev, malih mizarjev, krojačev, šivilj.

»Zelo se je spremenilo. Poceni čevljev je toliko, da jih nihče več ne popravlja,« pravi 52-letni čevljar Tomaž Mikelj, ki ima delavnico na Stari cesti 17 na Stari Vrhniki, kjer je bilo nekoč prav tako vse polno malih obrtniških delavnic, kšeftov. Ja, tudi ta nemška sposojenka, spačenka, se je izgubila in je mlajše generacije na poznajo več.

Čevljarstvo na Stari cesti je pred desetletji odprl njegov oče Teodor. Še danes se starejši Vrhničani spominjajo: »Ja, čevlje in torbe smo pa nosili popravljat k Miklju.« Sprehodili smo se po Stari cesti, na levi mali lokal pekarice, ki peče pristne vrhniške piškote, malo naprej prodajalna daril, čevljar Mikelj pa domuje v stari hiši z značilnim lesenim gankom, kar kaže na to, da je bila to včasih kar ugledna hiša. Pritegnila nas je njegova vitrina, kjer ima še zdaj razpostavljene stare čevlje, kot da bi prišli mimo denimo leta 1950. Zraven pa tablica z napisom: Menjamo gorske podplate. Tomaž pove, da je gojzarjev danes res na pretek: »A za tiste boljše je treba odšteti 200 evrov. In hribolazci, ko se jih navadijo in izrabijo podplate, pridejo, da jim naredim in nalepim nove.« Stegne roko proti polici in nam pod nos pomoli težke gorske čevlje z novim robatim gumijastim podplatom. Pri Tomažu se oglasijo tudi tisti s kakovostnimi usnjenimi čevlji, da jim jih na novo potemplja. To je prav tako star izraz, tudi ta ima izvor v nemščini, in pomeni na novo obuti čevlje!


Sprehod po Mikljevi delavnici je poseben dogodek, saj dobimo občutek, kot bi se preselili v predvojni čas. Lesene police s čevlji, na delovni mizi pa polno pločevinastih škatlic z žeblji, neti in lesenimi klinci, ki so bili včasih ključni za izdelavo čevljev. »Tako so včasih, ko še ni bilo tako dobrih lepil kot danes, z lesenimi klinci pripeli podplat na gornji del čevlja ali škornja. Ko se je les navlažil, je nabreknil in to je držalo leta,« pojasni mojster. Zanimivo, da se Tomaž ni takoj v mladosti odločil, da bo čevljar: »Najprej sem delal vse sorte, nato pa se v Ljubljani izučil za čevljarja.« Šele nato se je vrnil v očetovo delavnico. »Bilo je res dovolj dela, a ti časi so minili.« Priznava, da sicer je kar nekaj strank, a se mora potruditi, da se prebije skozi mesec.

Popravlja čevlje, torbe, denarnice, pasove, jermene in druge usnjene izdelke. Med našim obiskom je mimogrede do konca potempljal čevlje, nato je potrkala gospa, ki je prišla po škorenjce, tem je všil novo zadrgo. »Tudi tole moram dokončati,« je rekel, se usedel za veliko staro mašino, nastavil škorenjc in spretno prišil nekaj centimetrov dolgo zadrgo. »Takole, pa bo.«

Zraven delovne mize s škatlicami stoji omara z nešteto predalčki, kjer ima spravljene podplate. Od najbolj finih in skoraj gladkih pa do debelih z globokimi razami za dober oprijem na skalovju v gorah, kjer mora biti korak stoodstoten. In koliko časa porabi za potempljanje čevljev? »Tam okoli dve uri, stane pa 20 evrov.« Gojzarjem nalepi nov podplat za 40 evrov, pa imamo praktično nov, unošen čevelj.