ZELENJE
Izberemo rastline, prilagojene našemu okolju
Večina grmičkov in dreves, ki jih uporabljamo za žive meje, ni zahtevnih za vzgojo, je pa pomembno, da izberemo čim bolj kakovostne.
Odpri galerijo
Kalina cveti podobno kot španski bezeg, le da so cvetovi veliko manjši in izključno beli. FOTO: GETTY IMAGES
Žive meje pri nas obkrožajo mnoge vrtove in hiše. Pogosto vidimo nasade cipres, ki ponujajo zasebnost pred radovednimi pogledi, a gre za zelo občutljive rastline, ki so v nekaterih delih Slovenije v zadnjem času močno na udaru svojega največjega škodljivca južnega brinovega hrastnika. Ta mali hrošč naredi ogromno in nepopravljivo škodo, saj se bo cipresa zaradi lukenj, ki jih zvrta v deblo, povsem posušila. Če hroščka ne bomo pravočasno opazili in ustavili, se bo selil z drevesa na drevo in uničil celoten nasad. Tedaj nam žal ne preostane drugega, kot da rastline izruvamo in na njihovo mesto posadimo nove.
Na videz zelo podobna cipresi je thuja, ki se jo prav tako uporablja za žive meje. Sadimo jo v rodovitno prst, kjer naj ima na voljo dovolj vlage, ki pa ne sme v tleh zastajati. Raje kot senco ima sonce, ne mara pa vetra in mraza. Pred njima jo je dobro zaščititi, na vetrovnih predelih, kjer se pozimi temperature gibljejo okrog ničle, pa raje izberemo kakšno drugo rastlino.
Za žive meje se denimo uporablja pušpan. Ta je priljubljen tudi za okrasne zasaditve drugod po vrtu in trati, saj ga lahko z obrezovanjem enostavno oblikujemo. Resda ne bo zrasel tako visoko kot cipresa, običajno je visok od enega do dva metra v višino. Potrebuje rodovitna tla, ki naj bodo dobro prepustna, najbolje pa bo uspeval na mestih, ki so delno senčna, čeprav prenaša tudi vročino in neposredno sončno svetlobo.
V toplejših podnebjih, tudi pri nas na Primorskem, se mnogi odločijo za živo mejo iz lovorjevih dreves. Ta zrastejo celo do 12 metrov visoko in so zelo nezahtevna za vzgojo, saj jim odgovarjajo tako sončna kot delno senčna lega ter vlažna in prepustna tla. Edino, česar lovor ne mara, je mraz, tudi veter lahko nanj negativno vpliva. Zelo podoben mu je lovorikovec, le da so njegovi listi veliko bolj svetleči se, kot bi bili povoskani, odlikujejo ga tudi omamno dišeči cvetovi. Enako kot lovor tudi lovorikovec hitro zraste, doseže do pet metrov v višino. V kakšnih tleh raste, mu je vseeno, udobno se počuti v bolj vlažni in tudi prepustni zemlji. Pazimo le, da ga ne sadimo na mesta, kjer voda ob močnejših nalivih zastaja, tudi na preveč peščenih tleh ne bo uspeval najbolje.
Zelo priljubljena pri nas je še živa meja iz kaline, ki jo lahko opazimo tudi okrog nekoliko starejših hiš, kamor so jih lastniki zasadili, ko ciprese še niso bile razširjene. Kalina je listavec, ki v začetku poletja požene majhne bele cvetove. Čeprav je listavec, lahko v zatišnih legah in milejšem podnebju listje obdrži vso zimo. Raste hitro, zato ga je treba obrezovati dva- do trikrat letno, ne mara pa vlažnih tal.
Pred izbiro rastline, ki bo sestavljala živo mejo, se je vsekakor dobro posvetovati s strokovnjakom. Tako o tem, katera bi bila na določenem mestu najbolje videti, kot glede tega, katera bo najbolje uspevala.
Ker za živo mejo potrebujemo kar nekaj dreves, kar se bo poznalo tudi na financah, še posebno če se odločimo za nakup starejših in posledično višjih rastlin, si res ne želimo, da domov prinesemo kaj drugega kot najlepše in najbolj zdrave rastline. Prednost nakupa pri domačih vzgojiteljih je, da so njihove rastline praviloma že utrjene in vajene naših temperatur, prilagojene so na hladne zime in vroča poletja. Če pa denimo na Gorenjsko pozno jeseni zasadimo nekaj, kar je ravnokar prispelo iz tropskih krajev, bo to za rastlino velik šok, ki ga najverjetneje ne bo preživela.
Na videz zelo podobna cipresi je thuja, ki se jo prav tako uporablja za žive meje. Sadimo jo v rodovitno prst, kjer naj ima na voljo dovolj vlage, ki pa ne sme v tleh zastajati. Raje kot senco ima sonce, ne mara pa vetra in mraza. Pred njima jo je dobro zaščititi, na vetrovnih predelih, kjer se pozimi temperature gibljejo okrog ničle, pa raje izberemo kakšno drugo rastlino.
Izbira je velika
Za žive meje se denimo uporablja pušpan. Ta je priljubljen tudi za okrasne zasaditve drugod po vrtu in trati, saj ga lahko z obrezovanjem enostavno oblikujemo. Resda ne bo zrasel tako visoko kot cipresa, običajno je visok od enega do dva metra v višino. Potrebuje rodovitna tla, ki naj bodo dobro prepustna, najbolje pa bo uspeval na mestih, ki so delno senčna, čeprav prenaša tudi vročino in neposredno sončno svetlobo.
Za živo mejo imamo na voljo veliko različnih rastlin, tako listavcev kot iglavcev. Poleg cipres sta denimo med najbolj priljubljenimi še pušpan in kalina.
V toplejših podnebjih, tudi pri nas na Primorskem, se mnogi odločijo za živo mejo iz lovorjevih dreves. Ta zrastejo celo do 12 metrov visoko in so zelo nezahtevna za vzgojo, saj jim odgovarjajo tako sončna kot delno senčna lega ter vlažna in prepustna tla. Edino, česar lovor ne mara, je mraz, tudi veter lahko nanj negativno vpliva. Zelo podoben mu je lovorikovec, le da so njegovi listi veliko bolj svetleči se, kot bi bili povoskani, odlikujejo ga tudi omamno dišeči cvetovi. Enako kot lovor tudi lovorikovec hitro zraste, doseže do pet metrov v višino. V kakšnih tleh raste, mu je vseeno, udobno se počuti v bolj vlažni in tudi prepustni zemlji. Pazimo le, da ga ne sadimo na mesta, kjer voda ob močnejših nalivih zastaja, tudi na preveč peščenih tleh ne bo uspeval najbolje.
Zelo priljubljena pri nas je še živa meja iz kaline, ki jo lahko opazimo tudi okrog nekoliko starejših hiš, kamor so jih lastniki zasadili, ko ciprese še niso bile razširjene. Kalina je listavec, ki v začetku poletja požene majhne bele cvetove. Čeprav je listavec, lahko v zatišnih legah in milejšem podnebju listje obdrži vso zimo. Raste hitro, zato ga je treba obrezovati dva- do trikrat letno, ne mara pa vlažnih tal.
Kupujmo lokalno
Pred izbiro rastline, ki bo sestavljala živo mejo, se je vsekakor dobro posvetovati s strokovnjakom. Tako o tem, katera bi bila na določenem mestu najbolje videti, kot glede tega, katera bo najbolje uspevala.
Ker za živo mejo potrebujemo kar nekaj dreves, kar se bo poznalo tudi na financah, še posebno če se odločimo za nakup starejših in posledično višjih rastlin, si res ne želimo, da domov prinesemo kaj drugega kot najlepše in najbolj zdrave rastline. Prednost nakupa pri domačih vzgojiteljih je, da so njihove rastline praviloma že utrjene in vajene naših temperatur, prilagojene so na hladne zime in vroča poletja. Če pa denimo na Gorenjsko pozno jeseni zasadimo nekaj, kar je ravnokar prispelo iz tropskih krajev, bo to za rastlino velik šok, ki ga najverjetneje ne bo preživela.
