Izi rajder: to je potovalni motocikel NT 1100 (FOTO)

Podobno kot so v avtomobilskem svetu postali nadvse priljubljeni športni terenci, se večina motoristov odloča za nakup potovalnega enduro motorja, ki je nekakšen motociklistični suv. Tako skoraj ni znamke, ki ne bi imela v tem segmentu vsaj enega, še raje več predstavnikov.

Po drugi strani pa je ponudba klasičnih potovalnikov, s katerimi so zaradi solidne vetrne zaščite tudi avtocestne etape prijetna izkušnja, skromnejša.

Motoristovo delovno okolje

Potovalne motocikle najdemo danes pretežno v prestižnem segmentu, kamor spada tudi legendarni Hondin gold wing, katerega cena se začne pri skoraj 30 tisočakih. Zato je odločitev Honde, da na osnovi africe twin izdela cenovno privlačen potovalnik NT 1100 – zanj pri nas odštejemo od 14.490 evrov naprej – dobrodošla.

Oblikovalci so novinki nadeli podobo, ki bo verjetno polarizirala. Gotovo pa je nekaj: ta honda je zelo udobna in tudi prostor je bogato odmerjen. Inženirji so poskrbeli za solidno vetrno zaščito z oklepom in nastavljivim vetrobranom ter deflektorji pred ročicami.

Prijetna sopotnica

Agregat je že znani 1084-kubični vrstni dvovaljnik, ki razvije največjo moč 75 kilovatov oziroma 102 konja. Moč testnega motorja se je na zadnje kolo prenašala prek verige in šeststopenjskega samodejnega menjalnika ​DCT z dvema sklopkama, ki zahteva 1100 evrov doplačila – tako opremljen motocikel stane 15.590 evrov.

Samodejni menjalnik poleg običajnega programa prestavljanja ponuja še tri športne programe in možnost ročne menjave prestav s pomočjo dveh tipk, plus in minus, na levi strani krmila. Za moj okus je menjalnik v običajnem programu prekmalu prestavil v višjo prestavo, zaradi česar je motor deloval pri nižjih vrtljajih in zato bolj robato.

Na srečo lahko to hitro popraviš z ročnim posegom v delovanje menjalnika. Se pa sčasoma človek navadi te občasne robatosti in prepusti računalniku prestavljanje. Če smo kje najbolj cenili samodejni menjalnik, je bilo to pri speljevanju v klanec.

Tempomat in ogrevane ročice

Honda NT 1100 je že serijsko opremljena s stranskima kovčkoma (32 in 33 litrov) s praktičnima notranjima torbama – predvsem za zadnje je pri drugih znamkah običajno treba dodatno seči v žep. Testni motocikel je bil dodatno opremljen z zgornjim 50-litrskim kovčkom, katerega nakup vsekakor priporočamo, saj vanj brez težav pospravimo čeladi.

V stranskih kovčkih je za preklopno čelado premalo prostora. Ker honda omogoča tudi povezljivost s pametnim telefonom, je praktično imeti originalno (in vodoodporno) torbico, ki jo namestimo na posodo za gorivo. Dobrodošla na potovanjih bosta še serijsko vgrajen tempomat in ogrevanje ročic, ki pa ga lahko vklopimo le prek menijskega sistema.

Povezljivost in pomočniki

Novinka ponuja kar precej možnosti nastavitev: tri stopnje odziva agregata, tri stopnje odziva motorne zavore in tri stopnje odziva nadzora zdrsa zadnjega kolesa. Te lahko poljubno nastavljamo v dveh uporabniških voznih programih, v voznih načinih potovanje (tour), mestno (urban) in dež (rain) pa so že vnaprej nastavljene.

Med varnostno elektroniko smo vsekakor pogrešali zavorni sistem ABS v nagibu. Pri Hondi so to pojasnili z razlago, da so motocikel razvili za umirjen potovalni slog vožnje, pri katerem ni ekstremnih nagibov, kakršni so možni pri visokozmogljivih motociklih, kot sta africa twin in fireblade. Vseeno bi bila tovrstna tehnologija dobrodošla.

NT 1100 omogoča povezljivost s pametnim telefonom tako prek bluetootha kot USB-kabla. Zadnji omogoča zrcaljenje vsebine telefonskega zaslona na zgornji zaslon honde prek protokolov Apple CarPlay in Android Auto. Se pa zaslon, ki je občutljiv za dotik, vklaplja občutno predolgo. In tudi upravljanje funkcij ni tako intiutivno, kot bi si človek zaželel – branje uporabniških navodil je nujno.