Jesen je čas za sajenje žive meje

V naši kulturi je navada, da dvorišče oziroma vrt ogradimo, bodisi z ograjami iz različnih materialov bodisi živo mejo. Če se odločimo za ograjo, leseno, kovinsko ali kamnito, z njo nimamo tako rekoč nobenega dela razen vzdrževanja na vsakih nekaj let. Vendar običajne ograje, na primer iz lesenih desk, ne zakrivajo pogleda mimoidočih in sosedov. Dobro obraščena in visoka živa meja pa lahko ponudi skoraj popolno intimo domačega vrta, povrhu pa služi kot zaščita pred hrupom in prahom s ceste ter vetrom.

S tem koristim žive meje še ni konca, poleg estetskega videza, s katerim dopolni podobo hiše in vrta, zelena ograja daje dom številnim pticam in drugim živalim, ki so dobrodošle na vrtu. Je tudi boljša fizična zaščita pred morebitnimi vlomilci ali drugimi vsiljivci, saj je skozi gosto raščene rastline precej težje prilesti kot splezati preko lesene ograje. Vedeti pa moramo, da je z živo mejo oziroma živico, kot ji tudi pravimo, nekaj dela, ki ga je treba opraviti vsako leto.

Nega sicer ni zelo zahtevna, jo je pa treba redno obrezovati, po potrebi zalivati in gnojiti, pozoren pa je treba biti tudi na bolezni in seveda škodljivce, saj nobena rastlina ni povsem imuna, povzročijo pa lahko nemalo škode. Ob redni negi bo lepe in goste rasti dolga leta, pravzaprav desetletja. Prav zato, ker gre za rastline trajnice, ki bodo krasile podobo našega vrta vrsto let, bodimo pri izbiri rastlin kar se da preudarni.
 

Ni pomemben zgolj videz

Ne odločajmo se le po videzu, temveč tudi po lastnostih in zahtevah, ki jih imajo posamezne rastline. Med drugim je pomembno, kako hitro raste rastlina, kako visoko jo bomo lahko oblikovali, koliko nege in pozornosti potrebuje, bo dajala zeleno zaščito vse leto ali bo pozimi odvrgla listje? Nabor primernih rastlin je res širok, če nismo povsem prepričani, kaj si želimo, pa bo dobrodošel posvet s strokovnjakom v vrtnariji oziroma drevesnici, kamor se odpravimo po nakup.

Tako kot pri večini drugih rastlin tudi tu velja, da so najboljša izbira pri nas vzgojene sadike, ki so prilagojene na to okolje in podnebje. Poleg tega z uvoženimi rastlinami nepreverjenega izvora tvegamo, da bomo kupili bolne ali okužene. Zato res ni vredno tvegati za nekaj prihranka, četudi lahko pomeni več sto evrov, in kupovati pri nezanesljivem prodajalcu.


Živo mejo je najbolje saditi jeseni, začnemo lahko že septembra in oktobra, čas pa bo tudi še pozneje, novembra. Vsekakor je dobro, da prehitimo jesensko deževje in prvo zmrzal, ki nam bodo otežili delo. To velja za puljene sadike, če kupimo sadike v loncih, pa jih lahko sadimo vse leto, saj imajo bolj razvit koreninski sistem. Je pa res, da so dražje, kar lahko pri veliki količini pomeni opazen dodatni strošek. Puljene sadike so primerne za sajenje takrat, ko jim že odpade listje, če gre seveda za listopadne vrste. Način sajenja se nekoliko razlikuje med posameznimi vrstami, za vse pa velja, da izkopljemo sadilne jame, če sadimo bolj na gosto, pa kar jarek.
 

Priprava na zimo

Če živo mejo že imamo, je septembra in v prvi polovici oktobra čas, da jo pripravimo na zimo. Razraščene rastline bodo bolj v nevarnosti, da klonijo pod težo mokrega snega. Žive meje ne režemo ravno, temveč v obliki črke a, tako da je spodaj nekoliko širša, proti vrhu pa se oži. Takšna oblika je praktične in ne estetske narave, saj s tem zagotovimo enakomerno osvetljenost celi rastlini, tudi pri tleh.

Tako se ne bo zgodilo, da bi rastlina v spodnjem delu začela propadati zaradi pomanjkanja svetlobe.
Prihodnjič pa o najpogostejših vrstah rastlin, ki jih pri nas sadimo kot živo mejo.