Jesenske in zimske buče sadimo maja

Buče imajo s človekom izjemno dolgo skupno zgodovino, saj so jih ameriški staroselci poznali že v sedmem tisočletju pred Kristusom. Tako stara semena so namreč našli arheologi v Mehiki. V Evropo jih je kajpak prinesel Krištof Kolumb, torej jih poznamo več kot pet stoletij, gojili pa so jih sprva kot okrasne rastline. Prvi so jih na vrtove zasadili Italijani, k nam so prišle v 18. stoletju.

Buče so bile od 18. stoletja pomembna hrana za domače živali, predvsem prašiče, oljarstvo pa se začne razvijati malo pozneje, v začetku 19. stoletja. Pri nas danes buče gojimo za pridelovanje bučnega olja, pogosto jih najdemo tudi po vrtovih, kjer jih gojimo za prehrano. So odlična hrana za hladnejše dneve; da bi jih lahko uživali v jesenskih in zimskih dneh, jih moramo posaditi že na pomlad. Poleg tega, da so okusne, so tudi izjemno barvite in lepe, zato jih, preden romajo v lonec, uporabimo še za okras na vrtu ali v hiši.

Rade imajo sonce in vse rastline

Poleg navadne buče, nekateri jim rečejo tudi svinjske, poznamo še več sort užitnih, na primer hokaido in muškatno bučo, ki so pri nas izjemno priljubljene. Za rast potrebujejo sončno lego in veliko prostora ter dovolj vlage. Dobro uspevajo na tleh, bogatih s hranili, lahko jih posadimo tudi na kompostnik. Sadimo jih na sončen prostor, kjer bodo najmanj pet ur na dan, bolje še več, obsijane s soncem. V povprečju buča potrebuje najmanj en kvadratni meter prostora za nemoteno rast. Redno jih zalivamo, zlasti v sušnih obdobjih. Ne zalivamo po rastlini, temveč po tleh, saj se lahko na vlažnih listih pojavi plesen.

Lahko jih sejemo neposredno na prosto, ko se zemlja ogreje nad 15 stopinj in ni več nevarnosti za zmrzal. Pogosto jih raje vzgajamo iz sadik, ki jih vzgojimo sami ali kupimo.


Preden se razrasejo, lahko med bučami posadimo hitrorastočo zelenjavo, na primer solato ali redkvico. Za sosede jim namenimo fižol ali grah, paradižnik, čebulo in črno redkev, od zelišč pa se razume z meto in baziliko. Za zaščito pred škodljivci bosta dobrodošla kapucinka in ognjič. Naštete rastline so priporočljive, lahko pa sadimo z bučami kar koli, saj slabih sosedov nimajo. Prav tako skorajda ni škodljivcev, ki bi jih napadali, med boleznimi pa se lahko v vlažnem obdobju pojavi plesen. Za to so bolj dovzetne rastline, ki rastejo preveč skupaj. Zemljo okoli buč pokrijemo z zastirko, ki bo dušila plevel in zadrževala vlago. Poleg slame uporabimo še zelene rastline, tudi plevel z vrta, recimo koprive, ki so bogate s hranili.