Jezero sredi kočevskih gozdov
Minilo je že več kot 700 let, odkar so se na Kočevsko priselili nemški kmetje. Kot Kočevarji so stoletja ohranjali svoj jezik in kulturo kljub dejstvu, da so bili z vseh strani obdani s slovenskim narodnostnim ozemljem.
Pokrajina okrog Kočevja je prometno precej izolirana in pokrita z milo rečeno nepreglednimi gozdovi, ki se iz Notranjske vlečejo še daleč v Gorski kotar na Hrvaškem. Kljub precej neugodnim življenjskim razmeram je kočevarska skupnost cvetela do začetka druge svetovne vojne. Takrat so bili kot Volksdeutscherji preseljeni najprej v Posavje, po vojni pa je večina zbežala v Avstrijo in Nemčijo in starodavna skupnost je izginila. Za njimi so ostale številne porušene vasi. Mnoge je pogoltnil gozd, druge so se kot po nekakem čudežu le ohranile. Kočevska Reka je ena izmed slednjih. Po vojni je bila del zaprtega območja in znova naseljena. V vasi in njeni okolici si lahko ogledamo kar dve znamenitosti. V središču je ob cerkvi, ki je nadomestila uničeno po vojni, najdebelejši oreh v Sloveniji. Ima petnajst metrov višine in v prsni višini 434 centimetrov obsega. Ob njem so klopi, s katerih si lahko ogledamo starodavno, a še vedno vitalno drevo, ki ima le nekaj suhih vej.
Iz vasi pa se lahko spustimo še v dolino Reškega potoka. Po petnajstih minutah se znajdemo na bregu kakih 18 hektarov velikega jezera. V resnici je to delo človeških rok pravo presenečenje. Območje Kočevske Reke je namreč kraško in zato padavinske vode prav kmalu izginejo v podzemlje. V dolini Reškega potoka je nekaj nepropustnega sveta in tok se obdrži na površju. Potok izvira v Možeh, teče po dolini in ponikne v Starih garažah. Nekdaj so bili na njem trije mlini in žaga. Leta 1977 so ob srednjem mlinu postavili kakih 70 metrov dolg jez, za njim je nastalo obsežno jezero, ki je potopilo skoraj vso dolino. Pred leti so jez v celoti obnovili, ob njem pa postavili naravoslovno učno pot z opazovalnicami ptic in informativnimi tablami. Sledimo oznakam v obliki orlove glave in si v uri sprehoda ogledamo Reško jezero sredi nepreglednih gozdov.
Oznake v obliki orlove glave niso kar tako. V delu jezera, ki je za obiskovalce zaprt, ta veličastna ptica s krili premera 2,50 metra tudi gnezdi. Le videti je ni povsem preprosto, vsaj mi je nismo. A sprehodimo se ob skritem jezeru in morda prileti mimo.
