JEŽ
Ježu človek ni najboljši prijatelj, prej najslabši
Čeprav je ta prostoživeča žival koristna, smo ljudje nehote njeni največji sovražniki.
Odpri galerijo
Radi imajo mačjo hrano. FOTO: PETER KOŠENINA
V časopisih zadnja leta vse pogosteje zasledimo članke, ki opozarjajo, da so evropski ježki tik pred izumrtjem, nekdo je celo napovedal, da bodo izumrli do leta 2020. Zadnje se ni zgodilo, se pa to lahko zgodi, saj človek s posegi ježu krči življenjski prostor; kmetje in vrtičkarji mu s kemijskimi pripravki za zatiranje škodljivcev uničujejo glavno hrano. Če dodamo še neprevidno košnjo trave na travnikih in v sadovnjakih, zažiganje trave ter dejstvo, da jih veliko konča pod avtomobilskimi kolesi, je jasno, da jim prav nič ne pomaga formalna zakonska zaščita.
Eni redkih, ki poskušajo ježem pomagati, so prostovoljci iz Društva Reks in Mila. Kot je dejala predsednica društva Mojca Furlan, so se z ježi srečali že pred leti, ko so s hranjenjem pomagali prostoživečim mačkam. Ugotovili so, da so z mačjo hrano na pojedino privabili tudi njih. Prav tako so z veseljem pili svežo vodo iz mačjih skodelic. Nedavno so imeli celo akcijo selitve ježev na novo lokacijo, saj so na eni od starih kmetij v Medvodah izgubili naravni habitat.
Lastniki so se odločili odstraniti propadajoča objekta in star sadovnjak, s tem pa je 15 ježev izgubilo zavetje in hrano. Člani društva so jim naredili zasilne hiške in jih redno hranili, ker pa je prenovljeni travnik premajhen za toliko ježev, je bila selitev nujna. Če bi jih nehali hraniti, bi se razkropili, iskali hrano in vodo, in le vprašanje časa bi bilo, kdaj bi končali pod avti. Pomagati želijo tudi ranjenim (največkrat zaradi rezil ali nitk kosilnic, veliko jih poškodujejo tudi psi), a pri nas ni veliko veterinarjev, ki bi jih sploh znali ali hoteli zdraviti, saj tovrstne specializacije ni. Zato je najboljša preventiva.
Poznopoletni ježki, ki si morajo do zimskega spanja narediti zalogo kalorij, da preživijo večmesečno hibernacijo, nam bodo zdaj najbolj hvaležni, če jim bomo v nizkih stabilnih posodicah puščali mokro mačjo hrano ali brikete za mladiče, ne smemo pa jim dajati mleka, saj lahko dobijo drisko in dehidrirajo ter celo poginejo. Enako je s kruhom. Zadošča že sveža voda. Na vrtu bi se bilo najbolje odpovedati vsem kemijskim pripravkom za zatiranje škodljivcev, saj ti lahko ubijejo tudi ježa, če poje zastrupljenega polža ali žuželko. Kmetje, ki požigajo travnike, pa bi se morali zavedati, da s tem uničijo marsikaterega ježa, ki je čez dan skrit spal v visoki travi. Ker jih največ pogine pod kolesi, zanje največ naredimo, če v mraku vozimo počasi, ob srečanju z njimi pa počakamo, da gredo s ceste.
Furlanova pravi, da je jež, ki ga opazimo podnevi, najverjetneje lačen, bolan ali ranjen. Nežno ga primemo s tkanino in odpeljemo v veterinarsko ambulanto. Če ni ranjen, lahko vzamemo škatlo, vanjo napravimo luknje za zrak, spodnji del pokrijemo z brisačo in nastavimo več manjših kosov krpic, da se bo pokril. Kako podhranjenemu ali bolnemu rešimo življenje, povedo v Ambulanti za ptice, kunce, glodavce in plazilce v Ljubljani (telefon 01 477 92 51) ali v Zavetišču za divje živali na Muti.
V urbanih okoljih jim najbolj pomagamo tako, da na vrtu nasadimo čim več zelenja in grmovja, da pustimo otoke nepokošene trave, da k ribnikom, bazenom, zbiralnikom za vodo nastavimo deske, da lahko splezajo ven, drugače se utopijo. Ko trosimo kompost ali kosimo, preverimo, ali kje spi ježek, da ga ne poškodujemo. Za zimo pa lahko naredimo lesen izoliran zabojnik, ga prekrijemo s polivinilom, nato še z listjem, slamo in vejami. Vanj namestimo bombažne in volnene krpe in ne pozabimo na odprtine za zračenje.
Če najdemo majhne ježke, težke manj kot 400 gramov, ob njih pa mrtvo mamo, pa jih, dokler ne zrastejo, hranimo z mlekom za mačje mladičke, ki je na prodaj v trgovinah za živali ali veterinarskih ambulantah. Treba jih je namestiti v suh in topel kot s termoforjem in jih hraniti starosti primerno. Če so zelo majhni, izključno z mačjim mlekom, šele pozneje dodajamo meso iz mačjih konzerv. Ježki iz poznega poletnega legla pa potrebujejo našo pomoč pri prezimovanju. Če so pozno jeseni, ko so dnevi že hladnejši, težki od 400 do 700 gramov, jim bo koristilo, če zanje v njihovem okolju pripravimo hiško. V enem delu naj bo sobica s suho slamo, v drugem pa jedilni kotiček, kjer se bo ob prebujanju lahko okrepčal s suhimi mačjimi briketi in odžejal z vodo. Če jim ne pomagamo, bi se pozimi lačni prebudili, hrane ne bi našli in od lakote ter hladu bi poginili.
Mojca Furlan, predsednica Društva Reks in Mila FOTO: OSEBNI ARHIV
Lastniki so se odločili odstraniti propadajoča objekta in star sadovnjak, s tem pa je 15 ježev izgubilo zavetje in hrano. Člani društva so jim naredili zasilne hiške in jih redno hranili, ker pa je prenovljeni travnik premajhen za toliko ježev, je bila selitev nujna. Če bi jih nehali hraniti, bi se razkropili, iskali hrano in vodo, in le vprašanje časa bi bilo, kdaj bi končali pod avti. Pomagati želijo tudi ranjenim (največkrat zaradi rezil ali nitk kosilnic, veliko jih poškodujejo tudi psi), a pri nas ni veliko veterinarjev, ki bi jih sploh znali ali hoteli zdraviti, saj tovrstne specializacije ni. Zato je najboljša preventiva.
Značilnosti ježev
Na Zemlji prebiva 15 vrst ježev, v Evropi le dve. Na vzhodu Azije in Evrope najdemo beloprsega, na zahodu Evrope pa rjavoprsega ježa. Pri nas živita obe vrsti, po načinu življenja pa se niti ne razlikujeta. V dolžino zrasteta od 22 do 30 cm, tehtata pa od 500 do 1900 gramov. Živita do sedem let, v ujetništvu celo do 16. Ježevka koti enkrat, lahko tudi dvakrat na leto, brejost traja od 31 do 35 dni, skoti pa se od dva do 10 slepih ježkov, ki pri materi sesajo do štiri tedne, že po dveh pa spregledajo. Pri odraščanju zvesto pomaga ata jež, mladički pa so samostojni po šestih tednih.
Na Zemlji prebiva 15 vrst ježev, v Evropi le dve. Na vzhodu Azije in Evrope najdemo beloprsega, na zahodu Evrope pa rjavoprsega ježa. Pri nas živita obe vrsti, po načinu življenja pa se niti ne razlikujeta. V dolžino zrasteta od 22 do 30 cm, tehtata pa od 500 do 1900 gramov. Živita do sedem let, v ujetništvu celo do 16. Ježevka koti enkrat, lahko tudi dvakrat na leto, brejost traja od 31 do 35 dni, skoti pa se od dva do 10 slepih ježkov, ki pri materi sesajo do štiri tedne, že po dveh pa spregledajo. Pri odraščanju zvesto pomaga ata jež, mladički pa so samostojni po šestih tednih.
Poznopoletni ježki, ki si morajo do zimskega spanja narediti zalogo kalorij, da preživijo večmesečno hibernacijo, nam bodo zdaj najbolj hvaležni, če jim bomo v nizkih stabilnih posodicah puščali mokro mačjo hrano ali brikete za mladiče, ne smemo pa jim dajati mleka, saj lahko dobijo drisko in dehidrirajo ter celo poginejo. Enako je s kruhom. Zadošča že sveža voda. Na vrtu bi se bilo najbolje odpovedati vsem kemijskim pripravkom za zatiranje škodljivcev, saj ti lahko ubijejo tudi ježa, če poje zastrupljenega polža ali žuželko. Kmetje, ki požigajo travnike, pa bi se morali zavedati, da s tem uničijo marsikaterega ježa, ki je čez dan skrit spal v visoki travi. Ker jih največ pogine pod kolesi, zanje največ naredimo, če v mraku vozimo počasi, ob srečanju z njimi pa počakamo, da gredo s ceste.
Prva pomoč
Furlanova pravi, da je jež, ki ga opazimo podnevi, najverjetneje lačen, bolan ali ranjen. Nežno ga primemo s tkanino in odpeljemo v veterinarsko ambulanto. Če ni ranjen, lahko vzamemo škatlo, vanjo napravimo luknje za zrak, spodnji del pokrijemo z brisačo in nastavimo več manjših kosov krpic, da se bo pokril. Kako podhranjenemu ali bolnemu rešimo življenje, povedo v Ambulanti za ptice, kunce, glodavce in plazilce v Ljubljani (telefon 01 477 92 51) ali v Zavetišču za divje živali na Muti.
V urbanih okoljih jim najbolj pomagamo tako, da na vrtu nasadimo čim več zelenja in grmovja, da pustimo otoke nepokošene trave, da k ribnikom, bazenom, zbiralnikom za vodo nastavimo deske, da lahko splezajo ven, drugače se utopijo. Ko trosimo kompost ali kosimo, preverimo, ali kje spi ježek, da ga ne poškodujemo. Za zimo pa lahko naredimo lesen izoliran zabojnik, ga prekrijemo s polivinilom, nato še z listjem, slamo in vejami. Vanj namestimo bombažne in volnene krpe in ne pozabimo na odprtine za zračenje.
Kako ravnati z ježi
Po 1. oktobru je mladiče dovoljeno odloviti in jih odpeljati v Zavetišče za divje živali v Muti. Ob navodilih strokovnjakov jih lahko prezimimo tudi doma. Spomladi, ko se ozračje ogreje na več kot 10 stopinj Celzija, jih spustimo nazaj v naravno okolje, saj jih ni dovoljeno imeti za hišne ljubljenčke. Kdor bi ga vseeno hotel imeti, lahko pri rejcih malih živali dobi afriškega ježka, ki pa je od divjega precej manjši – odrasel tehta največ 600 gramov.
Po 1. oktobru je mladiče dovoljeno odloviti in jih odpeljati v Zavetišče za divje živali v Muti. Ob navodilih strokovnjakov jih lahko prezimimo tudi doma. Spomladi, ko se ozračje ogreje na več kot 10 stopinj Celzija, jih spustimo nazaj v naravno okolje, saj jih ni dovoljeno imeti za hišne ljubljenčke. Kdor bi ga vseeno hotel imeti, lahko pri rejcih malih živali dobi afriškega ježka, ki pa je od divjega precej manjši – odrasel tehta največ 600 gramov.
Če najdemo majhne ježke, težke manj kot 400 gramov, ob njih pa mrtvo mamo, pa jih, dokler ne zrastejo, hranimo z mlekom za mačje mladičke, ki je na prodaj v trgovinah za živali ali veterinarskih ambulantah. Treba jih je namestiti v suh in topel kot s termoforjem in jih hraniti starosti primerno. Če so zelo majhni, izključno z mačjim mlekom, šele pozneje dodajamo meso iz mačjih konzerv. Ježki iz poznega poletnega legla pa potrebujejo našo pomoč pri prezimovanju. Če so pozno jeseni, ko so dnevi že hladnejši, težki od 400 do 700 gramov, jim bo koristilo, če zanje v njihovem okolju pripravimo hiško. V enem delu naj bo sobica s suho slamo, v drugem pa jedilni kotiček, kjer se bo ob prebujanju lahko okrepčal s suhimi mačjimi briketi in odžejal z vodo. Če jim ne pomagamo, bi se pozimi lačni prebudili, hrane ne bi našli in od lakote ter hladu bi poginili.
