Kaj storiti, ko udarijo bolezni in škodljivci

Rastline na vrtu pred boleznimi in škodljivci ščitimo na več načinov. Najboljša je preventiva, torej taka zasaditev, da bodo rastline ščitile in podpirale druga drugo, ter uporaba naravnih pripravkov, s katerimi rastline krepimo. Ko bolezen ali škodljivci udarijo, jih lahko zatiramo z naravnimi ali kemijskimi sredstvi. Slednjih se novodobni vrtnarji k sreči izogibajo, kolikor je mogoče, naravne pripravke pa lahko naredimo sami ali jih kupimo, saj industrija sledi povpraševanju in proizvaja tudi ekološka zaščitna sredstva.

Da vrt ne bo zrasel sam od sebe, je povsem jasno vsakemu vrtnarju. Rastline je treba hraniti in jih ščititi pred bolezenskimi nadlogami in škodljivci, vprašanje je le, kako to storimo. Poleti, ko je vrt v najbolj bujni rasti, nas mimogrede presenetijo nevšečnosti, najlepši fižol napadejo uši, paradižnik, ki je ravno začel rdeti, oboli za plesnijo, blitva pade pod zobmi voluharja, solato naluknjajo polži in zelje kapusov belin. Zoprno, zato je temeljno vprašanje, kaj storiti in kako ubraniti vrt pred nadležnimi vsiljivci, ki lahko zdesetkajo ali celo povsem uničijo pridelek.



Najbolj enostavno je poseči po fitofarmacevtskih sredstvih, s katerimi so vrtnarji pred leti brez pravega razmisleka ne le preganjali bolezni in škodljivce, temveč s tem zastrupljali tudi sebe in naravo. Okoljska ozaveščenost je danes k sreči na dovolj visoki ravni, da le še redki uporabljajo najhujše strupe. Res pa je, da tudi fitofarmacevtska industrija ponuja precej manj škodljiva kemična sredstva, izbiramo lahko tudi med takimi, ki so narejena iz naravnih sestavin.

Mnogi vrtnarji so usmerjeni ekološko, pri čemer se trudijo, da bi pripravke za zaščito rastlin pripravili sami, z namakanjem, pregrevanjem ali prekuhavanjem določenih preverjenih rastlin. To seveda zahteva veliko časa, znanja in potrpljenja. Poleg tega, če smo čisto pošteni, ti pripravki zagotovo delujejo preventivno, pri kurativi pa se lahko zatakne. Uspešni bomo le, če jih uporabljamo res pogosto, po potrebi celo vsak dan. Če pri uporabi kemičnih sredstev zadostuje, da škropimo na deset do štirinajst dni, moramo z domačimi vsaj na pet dni ali še bolj pogosto.

Ekološko je lahko domače ali industrijsko

Če nam čas in volja dopuščata, se lotimo priprave. Domače zvarke delamo na več načinov. Najbolj enostaven je izvleček, ki ga dobimo tako, da rastline določen čas namakamo v hladni vodi, za zeliščno brozgo jih najprej namakamo, potem pa še prevremo, za čaj jih polijemo z vrelo vodo in pustimo nekaj časa stati, prevrelko pa dobimo tako, da rastlino namočimo v vodi, posodo zapremo, damo na toplo in počakamo, da zmes zavre. Pred uporabo vse pripravke precedimo in spravimo v zaprto posodo, običajno jih redčimo z vodo. Pripravljamo jih lahko iz svežih ali posušenih rastlin.

Bolj enostavno kot mešanje domačih pripravkov je nakup industrijskih, ki so prav tako nestrupeni, uporaba pa je karseda enostavna. Ne le da se nam ni treba truditi s pripravo, niti z odmerjanjem si nam ni treba beliti glave, le jasnim navodilom proizvajalca sledimo. Seveda lahko to predstavlja precejšen finančni zalogaj, a če to ni ovira, so naravna industrijsko pripravljena prav gotovo privlačna rešitev.



Nekateri še vedno posegajo po kemičnih sredstvih, to se zlasti zgodi, ko vse drugo odpove. Izkušena prodajalka v vrtnarski trgovini nam je zaupala, da se mnogi trudijo vrtnariti ekološko, ko pride do resnih težav, pa pogosto obupajo in jih hočejo rešiti s kemijo. V takem primeru je najbolje zaviti v specializirane prodajalne, kjer svetujejo izkušeni agronomi, k sreči pa kar vseh sredstev ni mogoče kupiti v prosti prodaji. Za nakup namreč potrebujemo izkaznico o opravljenem izobraževanju o pravilnem ravnanju s fitofarmacevtskimi sredstvi. Izobraževanja potekajo v okviru kmetijsko-gozdarskih zavodov.

Marsikatere škodljivci in bolezni se bodo vrta ognili v primeru pravilne zasaditve, kar pomeni dosledno kolobarjenje, mešani posevki z upoštevanjem dobrih in slabih sosedov, zasaditev podpornih rastlin, kot so ognjič, kapucinka in tagetes, uporaba zastirke, kar je v skladu z načeli sonaravnega vrtnarjenja. Cilj vsakega vrtnarja bi moral biti, da na vrtu ustvari čim bolj naravne razmere, v katerih se bodo bolezni in škodljivci morda pojavili, a ne v takem obsegu, da bi ogrožali pridelek.