Kaj vidi voznik motoGP?

Če pogledamo, s čim se soočajo vozniki obeh, vidimo na volanu F1 garnituro gumbov, merilnikov in nastavitev. V motoGP pa je veliko odvisno od dirkača in njegovih fizičnih naporov pri nagibanju in prenašanju teže, kar mogoče daje vtis, da je stvar preprosta. Načini, kako se dirkač prestavlja na kompaktnem motociklu, vplivajo na zaviranje, obrabo pnevmatik in oprijem.
Kaj torej imajo zvezdniki motoGP sploh na razpolago? V svojo nišo se bodo zavlekli ob prvi ponujeni priložnosti, da pridobijo čas: upor. Ni naključje, da je večina dirkačev nižjih od 180 cm. Ko se zgrbijo (kadar ne drgnejo z deli telesa po tleh pri 240 km/h) in ohranjajo ravnotežje pri vrtoglavih pospeških in navorih, ne morejo kaj preveč početi ali videti. »Zelo smo omejeni pri preglednosti, a najhuje je biti v zgrbančenem položaju, saj se tvoje periferno vidno polje izjemno zoža in strmiš le v števec in motocikel,« vse skupaj opiše britanski dirkač Cal Crutchlow.

Kontrole

Zgrbančen si le kratek čas, ko lahko uporabiš kontrole, ki jih imaš na voljo. Crutchlowova LCR honda HRC jih ima kar več. »Na levi strani ima standardno ročno sklopko, ročico za nastavljanje sprednje zavore in stikalo za omejevanje hitrosti,« nam obrazloži šef ekipe Christophe Bourguignon - Beefy. »Potem ima gumb za navor, zaviranje motorja in kontrolo oprijema. Lahko pretika, opravlja večje ali manjše zaviranje z motorjem, kar preizkusi med vožnjo na progi in se odloči, kje mu to ustreza, mi pa potem nastavimo mapo za le en ovinek namesto dveh. On lahko vse to spremlja na armaturni plošči, da ni zmede, ker se vse tri opcije ciklično pretikajo. Včasih na dirkah občuti, da je preveč navora ali da zaviranje motorja zaklepa kolo. V teh primerih funkcije sprosti, in če med dirko občuti, da se preveč vrti, potem mi spremenimo kontrolo oprijema. Med vikendi na tekmah za grand prix preizkuša možnosti, nakar nam da povratne informacije glede nastavitev, mi pa jih poskusimo ustrezno pripraviti.«

Ročno nastavljanje

Ročica za nastavljanje sprednje zavore je nekaj, kar Crutchlow nenehno prestavlja. »Prestavljam jo v vsakem krogu. To je že malo noro. Vem, da Dovi (Andrea Dovizioso) to prav tako počne. Razlog je v tem, da imava oba zavorni sistem brembo. Motocikel se trese, zaradi tega si želiš, da so nastavitve vedno enake. Nekateri dirkači zavirajo z enim prstom ali dvema. Jaz zaviram s tremi. Všeč mi je, če je ročica v istem položaju. Da jo spustim in znova zaviram. To je naš slog. Vozim lahko v tresočih se razmerah, lahko visim z motocikla, lahko sem tudi poškodovan, nimam pa rad rahlih zavor.«
Bourguignon nam razloži več podrobnosti o eni najdražjih komponent. »Cal ima v primerjavi s preostalimi drugačen, rahlo čuden način zaviranja, zato moramo biti pri pripravi zavor posebno pozorni. Uporabljamo rahlo drugačne zavorne diske. Ko je karbon hladen, je zavorna ročica v določenem položaju. Po nekaj krogih se ogreje in takrat je drugače. Včasih jo prestavlja vsak krog. Na dirkališčih, kjer je treba veliko zavirati, postane ročica zaradi višjih temperatur in pritiska težka, zato jo je treba nastavljati.«

Vir informacij

Za masivnim krmilom je armaturna plošča, polna LED-lučk. Na njej je tudi zaslon, le malce večji od tistega, ki ga ima iphone 6. Crutchlow presenetljivo veliko časa nameni pogledovanju nanj. Poleg velikega pitborda perspex je ta zaslon glavni vir informacij. »Prikazuje število obratov motorja, najboljši čas, časovne razlike in informacije o motorju,« pove Bourguignon. »Nekateri tega nočejo imeti. Namesto tega potrebujejo le zeleno lučko, ki jih obvešča o njihovem napredku in ali vozijo tako, kot je treba. Cal ima rad številke, iz katerih izlušči informacije o svojih časih. Pošiljamo mu več informacij, ki jih vidite na TV, kot na primer zamenjaj gumo, a smo previdni, da tega ne uporabljamo preveč med samo dirko, saj se mora osredotočati na vožnjo. Uporabljamo tudi LED-lučke, ki ga opozarjajo na morebitne težave z motorjem ali kaj podobnega. Dorna tudi pošilja sporočila glede kazni, rdeče ali ciljne zastave.


Desna stran krmila vsebuje ključna elementa: plin in zavoro. Stikalo za ustavitev motorja je prav tako tukaj. Krmilo je zelo osebna stvar,« razodene Bourguignon. »Honda sicer priporoča nekatere nastavitve, a se lahko prilagodijo. Lahko se jih da naprej ali nazaj. Možna je tudi nastavitev kotov. Vse je odvisno od tega, kako velik je motocikel, a zadnje čase vedno več ljudi spreminja krmilo, da bi dosegli več moči in nadzora. Včasih so bila krmila ožja in so imela večje kote. Zdaj nismo več tako daleč od motokros krmil.«

Dragi padci

Čeprav je prevračanje po gramozu prav tako del dirkanja, se ekipa LCR in menedžment vedno zdrzneta, ko se začne RCV premetavati. To je drag konec motocikla. »Vse je zelo drago. Vsak elektronski del,« pove Bourguignon. »Vsak senzor za pritisk stane 2000 evrov. To so posebni deli, ki niso masovno proizvajani. Vsak kabel in komponenta sta varovana z deli, ki so prav tako izdelani po naročilu. Motocikli so težki, in če pristanejo na armaturi, se kabli, senzorji, zaslon, giro ... no, stroški hitro lahko narastejo tudi do 50.000 ali 80.000 evrov.«

Ko ima Crutchlow najboljši pogled na stezo, je po navadi prazna. Letos je že zmagal v Argentini, no, ne pozabimo na gručo dirkačev v seriji motoGP, ki so zelo konkurenčni. Ločijo jih stotinke in centimetri. Crutchlow verjame, da imajo motociklisti šesti čut v nevarnih, bučnih in ekstremno bližnjih dvobojih. »Dokaj smešno: ne moreš videti ljudi okoli sebe, ampak jih lahko čutiš. Res čuden občutek,« pove. »Lahko so tik ob tebi, ampak jih ne vidiš v svoji zgrbančeni pozi, a jih čutiš, kje so. Reakcije motociklističnih dirkačev so v teh okoliščinah srhljive; kako bliskovito moraš reagirati na različno dogajanje, in to na vseh ravneh. Preprosto moraš imeti poseben občutek za prostor.«