RAJ DOMA
Kako montirati na suhomontažno steno? Preprosto!
Za suhomontažno steno potrebujemo posebne zidne knauf vložke in nekaj potrpljenja; luknje ne povrtavamo.
Odpri galerijo
Beton je strahovito trd, ko zvrtamo luknjo, vanjo stavimo vložek in z vijakom privijemo, bomo brez skrbi, da grelnik vode v kopalnici ali pa kuhinjska omarica ne bo padla dol. A danes so betonske stene vse redkejše. Predelne stene stanovanja v glavnem izdelamo iz elementov suhomontažne gradnje, kar v žargonu poznamo kot knauf stene. Knauf Insolation je sicer le ena od sedmih multinacionalk (Georgia Pacific, Knauf, Siniat, National Gypsum Company, Saint-Gobain, and Yoshino Gypsum Co., Ltd), ki obvladujejo kar 80 odstotkov suhomontažne gradnje na svetu. Pri nas poznamo denimo še Rigips, ki pripada francoski multinacionalnki Saint Gobain. Lahko gre za gradnjo predelnih sten iz pločevinastih profilov in mavčnih plošč, vmes zatlačimo izolacijo.
Osnovna suhomontažna knauf plošča je debela le 12,5 milimetra. Čeprav deluje krhko, lahko nanjo obesimo kar nekaj deset kilogramov, ko jo privijemo na skelet pločevinastih nosilcev. Vsak proizvajalec suhomontažne gradnje v tehničnih navodilih natančno predpisuje, koliko smemo obesiti na en vijak. Če uporabimo vložek velikosti 6 in primeren vijak, bomo lahko nanj pritrdili denimo sliko, težko največ 20–30 kilogramov, kar je veliko. A slika je tanka, kar pomeni, da je njeno težišče tik ob steni. Če bi radi obesili leseno škatlo, se težišče prenese proti sredini škatle, se pravi od stene, kar poenostavljeno povedano pomeni večjo verjetnost, da bo vijak oziroma vložek zlezel ali se iztrgal iz suhomontažne stene. Če želimo na knauf steno obesiti staro kovinsko svetilko, ki je od stene oddaljena denimo trideset centimetrov, bomo morali uporabiti močnejši vložek in vijak (ali več teh) kot pa za sliko enake mase. Za slike, fotografije, lesoreze, bakroreze, tablice in drugo različno okrasje je najbolje, da uporabimo t. i. obešalne Y-kljukice. Na take z enim vijakom lahko obesimo pet kilogramov, z dvema pa 10 kilogramov.
A v praksi je pogosto drugače. Vse to drži, če je stena nova in gladka, suha. Če pa je bila nekoč zmočena, potem ima druge lastnosti in ni več tako trdna. Enako je problem, če je napokana. Če se odločimo za suhomontažno gradnjo, je zelo pametno prej načrtovati, kje bo televizor. Tam steno ojačamo z dodatnimi profili, dvojno steno ali vstavljeno leseno ploščo, možnosti je več.
Drugi so kovinski vložki z vijaki, ki se pri vijačenju na drugi strani prav tako razširijo v metuljčka ali polža. Za nekatere bomo potrebovali posebne klešče.
Ko določimo, kje bo luknja, jo izvrtamo, najbolje z akumulatorskim vrtalnikom, in sicer s primerno velikim svedrom, če je vložek šest, naj bo tudi sveder šest in ne večji. Vrtamo počasi in naravnost, ko smo prevrtali ploščo, izvlečemo sveder in luknje ne povrtavamo, saj jo bomo tako nehote povečali.
Zelo previdno vanjo vložimo vložek in ga z občutkom zabijemo, včasih je dovolj s topim koncem ročaja izvijača. Izberemo primerno velik vijak, in ne večjega, saj bomo v tem primeru pri vijačenju vložek lahko prisilili in se bo obrnil. Če se to zgodi, je luknja izgubljena! Vijačimo počasi in z občutkom, ko pridemo do konca, pravi čas odnehamo, za kar je včasih treba imeti nekaj izkušenj.
En vijak za 20 kilogramov
Ko pomislimo na suhomontažne stene, pomislimo tudi, ali bomo lahko sploh kaj nanje obesili, bo zdržala težo televizorja, ki tehta ne več kot pet, največ deset kilogramov? Tudi na to so pomislili v vseh naštetih podjetjih. Če upoštevamo navodila, bomo lahko na knauf steno pričvrstili tudi jekleni nosilec za televizor.
Osnovna suhomontažna knauf plošča je debela le 12,5 milimetra. Čeprav deluje krhko, lahko nanjo obesimo kar nekaj deset kilogramov, ko jo privijemo na skelet pločevinastih nosilcev. Vsak proizvajalec suhomontažne gradnje v tehničnih navodilih natančno predpisuje, koliko smemo obesiti na en vijak. Če uporabimo vložek velikosti 6 in primeren vijak, bomo lahko nanj pritrdili denimo sliko, težko največ 20–30 kilogramov, kar je veliko. A slika je tanka, kar pomeni, da je njeno težišče tik ob steni. Če bi radi obesili leseno škatlo, se težišče prenese proti sredini škatle, se pravi od stene, kar poenostavljeno povedano pomeni večjo verjetnost, da bo vijak oziroma vložek zlezel ali se iztrgal iz suhomontažne stene. Če želimo na knauf steno obesiti staro kovinsko svetilko, ki je od stene oddaljena denimo trideset centimetrov, bomo morali uporabiti močnejši vložek in vijak (ali več teh) kot pa za sliko enake mase. Za slike, fotografije, lesoreze, bakroreze, tablice in drugo različno okrasje je najbolje, da uporabimo t. i. obešalne Y-kljukice. Na take z enim vijakom lahko obesimo pet kilogramov, z dvema pa 10 kilogramov.
A v praksi je pogosto drugače. Vse to drži, če je stena nova in gladka, suha. Če pa je bila nekoč zmočena, potem ima druge lastnosti in ni več tako trdna. Enako je problem, če je napokana. Če se odločimo za suhomontažno gradnjo, je zelo pametno prej načrtovati, kje bo televizor. Tam steno ojačamo z dodatnimi profili, dvojno steno ali vstavljeno leseno ploščo, možnosti je več.
Plastični in kovinski vložki
Če kupimo wc-kotliček ali katero drugo napravo, ki jo obesimo na steno, so embalaži pridani zidni vložki in vijaki, ki naj bi ustrezali glede na težo kupljene stvari. V primeru knauf stene lahko na priložene vložke pozabimo, saj potrebujemo posebne, primerne za suhomontažno steno. V primeru plastičnih zvrtamo luknjo in vstavimo vložek, ki se bo pri vijačenju na drugi strani stene razširil, raztegnil kot metuljček krila. Tako bomo dobro fiksirali obremenitev na steno. Zato v tehnični trgovini vprašajmo za knauf vložke.Drugi so kovinski vložki z vijaki, ki se pri vijačenju na drugi strani prav tako razširijo v metuljčka ali polža. Za nekatere bomo potrebovali posebne klešče.
Ko določimo, kje bo luknja, jo izvrtamo, najbolje z akumulatorskim vrtalnikom, in sicer s primerno velikim svedrom, če je vložek šest, naj bo tudi sveder šest in ne večji. Vrtamo počasi in naravnost, ko smo prevrtali ploščo, izvlečemo sveder in luknje ne povrtavamo, saj jo bomo tako nehote povečali.
Zelo previdno vanjo vložimo vložek in ga z občutkom zabijemo, včasih je dovolj s topim koncem ročaja izvijača. Izberemo primerno velik vijak, in ne večjega, saj bomo v tem primeru pri vijačenju vložek lahko prisilili in se bo obrnil. Če se to zgodi, je luknja izgubljena! Vijačimo počasi in z občutkom, ko pridemo do konca, pravi čas odnehamo, za kar je včasih treba imeti nekaj izkušenj.