Kako ravnamo z živalmi?

Kar 400 strani dolgo delo Človek in ljube živali s podnaslovom Etična vprašanja o ravnanju z živalmi, ki je v prevodu Gregorja Lavrinca nedavno izšlo pri Celjski Mohorjevi družbi, je napisal dr. Martin M. Lintner, moralni teolog iz Južne Tirolske. Odraščal je na gorski kmetiji v Dolomitih, in kot pravi, mu je bila ljubezen do narave in živali položena v zibelko.

Čeprav se avtor položaja živali in človekovega odnosa do njih loteva s teološkega vidika in je v knjigi povzel razmišljanja filozofov oziroma etikov, je zaradi poljudnega jezika namenjena in razumljiva širokemu krogu bralcev. Avtor si želi povečati občutljivost potrošnikov za to, kako rejci ravnajo z živalmi, kako za njih skrbijo in kako jih usmrtijo. To mu vsekakor uspe, saj prebrano nikogar ne more pustiti hladnega. Predstavi namreč konkretne primere našega odnosa do živali, predvsem etično problematiko reje, poskusov na živalih, lova ter seveda potrošnje za hrano in izdelke.

Bralec se je prisiljen globoko zamisliti nad opisi krutega ravnanja z živalmi (pa ne samo rejnimi), saj težko dojame, kako jim lahko človek sploh povzroča tolikšno trpljenje. »O tem, kako kompleksno je duševno življenje živali, ki niso samo občutljive za bolečino, ampak lahko občutijo tudi zaljubljenost, materinsko srečo, sočutje, strah in žalost ter izgubijo voljo do življenja, lahko zdaj beremo v številnih znanstvenih in poljudnoznanstvenih publikacijah.«

Avtor načelno sicer ne nasprotuje povsem ubijanju živali, tudi ni zagovornik vegetarijanstva ali veganstva, vendar je zanj vsako neutemeljeno ubijanje živali, ki lahko čutijo bolečino, etično nesprejemljivo, je v spremni besedi zapisal dr. Roman Globokar. Odločno nasprotuje miselnosti, da lahko človek prosto izkorišča živali v svojo korist.
 

Vloga potrošnika

Kaj lahko storimo mi, kupci, kako lahko s svojimi odločitvami vplivamo na dobrobit živali? O tem se veliko govori, sploh zadnja leta. Tudi Lintner nam polaga na srce, da smo kot potrošniki soodgovorni za okoliščine, v katerih živijo in so usmrčene rejne živali. Na vprašanje, ali živali lahko ubijamo, med drugim odgovarja, da je drugače, »če nekdo z odmerkom antibiotika ubije bakterijo ali na primer nadležno muho ali če ubije slona ali orangutana. Prav tako je drugače, če ubije žival, ki ne občuti subjektivne zaznave impulzov bolečine, ali žival, ki bolečino zaznava tudi objektivno. In končno je drugače tudi, če je zaradi svojih kognitivnih sposobnosti zmožna občutiti smrtni strah – kar moramo domnevati pri prašičih, ki dobijo napade panike, če vidijo usmrčenega pripadnika svoje vrste ali če vohajo prašičjo kri.«


Roman Globokar: »S svojimi potrošniškimi navadami vzdržujemo določen proizvodni proces in posredno povzročamo nepotrebno trpljenje številnim živim bitjem. Zato je prav, da se informiramo, od kod prihaja določena hrana in kako je bilo poskrbljeno za življenje živali (sledljivost podatkov). Opozarja nas, da se kot potrošniki premalo zavedamo moči in odgovornosti, ki jo imamo za splošno ureditev odnosov med človekom in živalmi. V svojem realističnem in konkretnem slogu zato predlaga, naj bo na naših krožnikih manj mesa, a zato dobro meso, za katero smo pripravljeni plačati pravično ceno za bolj etično kmetovanje in vzrejo živali.«


Ponudbo določata povpraševanje in poraba. Lintner je prepričan, da vsakdo lahko prispeva k večanju občutljivosti, kajti sprememba potrošniških navad je najučinkovitejša pot, ki v svetu svobodne trgovine lahko vodi k etično sprejemljivim oblikam proizvodnje živil.