RAZSTAVA
Kaša, žganci, zelje v gradu Khislstein
Razstava o samooskrbnosti kot dediščini kmečke gorenjske prehrane.
Odpri galerijo
Danes v gradu Khislstein Gorenjskega muzeja odpirajo letošnjo osrednjo muzejsko razstavo, posvečeno Sloveniji kot gastronomski regiji. Razstava z naslovom Kaša, žganci, zelje – Dediščina prehrane na Gorenjskem za sodobno rabo govori o samooskrbnosti kot dediščini kmečke gorenjske prehrane.
»Pred 20. stoletjem naši kmečki predniki skoraj niso imeli izbire: jedli so, kar so pridelali,« so povedali v Gorenjskem muzeju pred odprtjem razstave. »V delovnem koledarju so si sledila opravila na polju, v vrtu, hlevu, na senožetih in planinah. Dan za dnem je bil na mizi močnik – 'sok', prosena kaša, tudi z moko – raševna, žganci s kislim zeljem ali repo, fižol ali skuta, črn kruh ali še pogosteje krompir v oblicah. Tudi sadje, hruševa voda in mleko so nasitili lačne. Meso in pecivo so uživali za praznike. Samooskrbnost je najbolj očitna v kaščah, ki so kot samostojne stavbe na Gorenjskem najstarejša kmečka stavbna dediščina. Tudi plemiči in meščani so kuhali vsakdanje jedi iz lokalnih živil, a zaradi premožnosti in kulinaričnega znanja so jedli bolj raznoliko. Kmečka dekleta so se naučila kuhati v samostanskih gospodinjskih šolah, na tečajih in prek kuharskih knjig.«
Razstava ponuja priložnost za spoznavanje vrednot in truda naših (pra)dedkov in (pra)babic: njihovo staro orodje, opremo kuhinj, kašče, modrost v pregovorih, skupaj s starimi fotografijami iz zbirk Gorenjskega muzeja ter ilustracijami Andrejke Čufer in sodobnimi fotografijami ustvarjalcev gorenjske gastronomije.
Samooskrbnost je najbolj očitna v kaščah.
»Pred 20. stoletjem naši kmečki predniki skoraj niso imeli izbire: jedli so, kar so pridelali,« so povedali v Gorenjskem muzeju pred odprtjem razstave. »V delovnem koledarju so si sledila opravila na polju, v vrtu, hlevu, na senožetih in planinah. Dan za dnem je bil na mizi močnik – 'sok', prosena kaša, tudi z moko – raševna, žganci s kislim zeljem ali repo, fižol ali skuta, črn kruh ali še pogosteje krompir v oblicah. Tudi sadje, hruševa voda in mleko so nasitili lačne. Meso in pecivo so uživali za praznike. Samooskrbnost je najbolj očitna v kaščah, ki so kot samostojne stavbe na Gorenjskem najstarejša kmečka stavbna dediščina. Tudi plemiči in meščani so kuhali vsakdanje jedi iz lokalnih živil, a zaradi premožnosti in kulinaričnega znanja so jedli bolj raznoliko. Kmečka dekleta so se naučila kuhati v samostanskih gospodinjskih šolah, na tečajih in prek kuharskih knjig.«
Razstava ponuja priložnost za spoznavanje vrednot in truda naših (pra)dedkov in (pra)babic: njihovo staro orodje, opremo kuhinj, kašče, modrost v pregovorih, skupaj s starimi fotografijami iz zbirk Gorenjskega muzeja ter ilustracijami Andrejke Čufer in sodobnimi fotografijami ustvarjalcev gorenjske gastronomije.