Katalonija: Čarobni oddih med ugaslimi vulkani
Navpične stene tvorijo stebri bazalta, črne vulkanske kamnine, ki je nastala pred več kot desetimi tisočletji ob izbruhih številnih vulkanov.
Katalonsko okrožje Garrotxa še danes zaznamuje okoli štirideset pretežno z gozdom poraslih vulkanskih gričev, ki so večinoma raztreseni v okolici največjega regionalnega mesta Olot, nekje na pol poti med Sredozemskim morjem in tudi več kot tri tisoč metrov visokimi vrhovi Pirenejev na meji s Francijo.
Vulkanske vrhove s kraterji je najlepše občudovati s ptičje perspektive,« so svetovali v prijetno urejenem informacijskem središču sredi starega dela mesta. Za pokušino je bilo dovolj, da sem se povzpel na nekaj vulkanskih vrhov na obrobju mesta.
Poti niso zahtevne in so priljubljene med domačini. Vrhovi so nizki, najbližji dosegljivi v manj kot pol ure. Hoja po zdrobljenih vulkanskih kamninah in poteh, ki večinoma vodijo skozi gozd, je prijetna, a pohodnikov vedno ne nagradi z razgledom na kraterje.
Vsi namreč niso ohranili nekdanje značilne oblike, razglede pa marsikje ovira drevje.
Z balonom do nebeških razgledov
Daleč najbolj atraktivna možnost za spoznavanje naravnih lepot je polet s toplozračnim balonom. Polete z izkušenimi piloti že več desetletij organizira agencija Vol de coloms in njena spletna stran me je hitro prepričala.
Zgodnja ura ni bila po volji največjim zaspancem, a omogočila nam je nebeške razglede: na vzhajajoče sonce in kopico vulkanskih vrhov, ki so se sramežljivo skrivali med trgajočimi se meglicami. Podobo je dopolnjevalo zasneženo pogorje v ozadju, v katerem sem prepoznal najvišjo katalonsko goro Pedraforca z dvema vrhovoma.
Kot na oblaku smo drseli nad ugaslimi ognjeniki, zaselki, srednjeveškimi mesteci, vijugastimi rekami, sveže preoranimi polji in širnimi gozdovi.
Prizadevni organizatorji so pred vkrcanjem v košaro poskrbeli za jutranjo kavo in po vrnitvi na trdna tla za pošteno okrepčilo z lokalnimi mesninami in avtohtono sorto fižola, ki se ponaša z označbo geografskega porekla.
Mimogrede sem spoznal še priljubljen prigrizek – popečen kruh s paradižnikom in oljčnim oljem. Katalonci ga pripravljajo na poseben način: paradižnik prerežejo in ga močno podrgnejo po kruhu, da jim v roki ostane samo lupina, ki jo nekateri nato zavržejo. Nazadnje vse skupaj pošteno pokapajo z oljčnim oljem.
Zaspano, vendar slikovito središče
Olot, mesto v velikosti Kranja, je središče okrožja. Turistov, predvsem tujcev, ne pritegne prav veliko. Morda si tudi zato z angleščino nisem mogel prav veliko pomagati. Katalonščina pa je bila popolna neznanka, čeprav ima jezik precej besed podobnih španščini.
K sreči domačini enako dobro govorijo špansko, po angleško pa se je bilo mogoče sporazumeti le v nekaterih trgovinah, hotelih in restavracijah. Staro mestno središče z ulicami, zaprtimi za motorni promet, je privlačno za kratko potepanje. Stiska se okoli velike cerkve, poživlja pa ga nekaj muzejev in več presenetljivo slikovitih hiš v secesijskem slogu izpred stoletja. Ulicam dajejo čar majhne trgovine in gostinski lokali.
Navdušila me je ponudba slaščičarn in pekarn. Vabljive so bile že izložbe, sveži krušni izdelki pa so navduševali prav ob vsakem obisku. Katalonci so upravičeno lahko ponosni na peko kruha, podobno kot na suhomesne izdelke, predvsem iz svinjine. Pujsku je posvečen celo kip na mestni ulici.
Mesnice so polne suhih klobas in salam vseh mogočih oblik in velikosti. Pa tudi okusov, saj so nekatere presenetljivo sladke, da se jih moraš kar malo navaditi. Na gostinskih jedilnikih ne manjkajo morske specialitete, saj je obala oddaljena manj kot sto kilometrov, njen blagodejni vpliv pa se kaže v zmernem podnebju.
Zimske noči so razmeroma hladne, toda dnevne temperature so presenetljivo prijetne vse leto, kar omogoča celo gojenje oljk in citrusov.
Srednjeveški biseri
Pokrajino poleg vulkanskih vrhov zaznamujejo majhni kraji z ohranjenim srednjeveškim jedrom. Zaradi lege na prepadni planoti je najbolj slikovit Castellfollit de la Roca.
Najlepših razgledov na mesto ste lahko deležni z obrežja reke Fluvia, nad katero se dvigujejo več kot petdeset metrov visoke bazaltne stene, vrh katerih je ugnezdeno strnjeno naselje.
Potepanje med ozkimi ulicami je prav tako slikovito, saj nikoli ne veš, kdaj se bo odprl razgled na globoko spodaj ležečo pokrajino z roba dober kilometer dolge prepadne planote.
Reka Fluvia povezuje več najbolj slikovitih krajev. Sant Joan les Fonts se ponaša s presenetljivo veliko cerkvijo, manjšo graščino in obokanim kamnitim mostom. Za največjo znamenitost pa je poskrbela narava, saj se nad rečnimi bregovi dvigujejo različno oblikovane bazaltne formacije.
Te je mogoče občudovati še v za kratek sprehod oddaljenem kamnolomu, iz katerega je stoletja prihajal najbolj priročen gradbeni material. Reka pod cerkvijo tvori slikovit slap, ki je sicer umetnega nastanka, a zato nič manj privlačen. Pod njim je v naravnem amfiteatru nastal tolmun, ki ponuja v poletnih mesecih dobrodošlo osvežitev.
Največ obiskovalcev pritegne kraj Besalu, ki se ponaša s srednjeveškim jedrom, veličastnim kamnitim mostom, nekaj cerkvami in celo ostanki sinagoge. Pravzaprav je to edini kraj, v katerega prihaja več turistov.
To se kaže v raznovrstni ponudbi, saj se ob kamnitih ulicah vrstijo trgovine s spominki, med katerimi je veliko lokalnih. Izstopajo izdelki sodobnih kovačev, ki so našli obilo inovativnih pristopov k ustvarjanju iz kovine.
Udobje v kamniti hiši
V tem delu Katalonije sem sprva nameraval ostati le en dan. Toda hitro sem ugotovil, da bo veliko prekratek. Še posebno ko sem med hojo na prvi vulkanski vrh spoznal Xavija.
Zlahka me je navdušil še nad drugimi potmi, naštel nekaj slikovitih krajev in za konec priporočil prenočišče. »Enega najbolj zanimivih hotelov boš našel v zaselku L'Hostalnou de Nianya. Pri edinem semaforju zavij levo in po dobrem kilometru boš uzrl kamnito cerkev. Takoj za njo se skriva hotel Mas la Ferreira.«
Butični hotel je urejen v stari hiši, katere nastanek sega v začetek 14. stoletja. Včasih je bila v njej tudi kovačija, na kar nakazujejo imena hotela in nekaterih sob. Hiša in nekdanja gospodarska poslopja so skrbno obnovljeni. Sobe, opremljene z rustikalnim pohištvom, seveda ponujajo vse udobje, ki ga pričakujejo zahtevnejši gostje.
S terasasto urejenega vrta se odpirajo razgledi na okoliško gorovje, podobnih pa so gostje deležni tudi iz odprtega bazena. Voda je v njem sicer vse leto, a pozimi se le redkokdo opogumi za plavanje. Idilično in mirno okolje nevsiljivo dopolnjujeta prijazno osebje in odlična hrana.
Propadajočo domačijo sta pred skoraj tremi desetletji kupila zakonca iz Barcelone in po temeljiti prenovi odprla butični hotel. Zdaj sta upokojena in še vedno živita v mestu, vikende pa običajno preživljata v manjši hiši ob hotelu. Takrat je namreč največ obiska in priskočita na pomoč zaposlenim, poleg tega rada poklepetata z gosti.
INFO
Najbližje letališče regije je pri Gironi. Tu pristajajo nizkocenovni letalski prevozniki, ki imajo redne povezave tudi z Zagrebom in Trevižem (Treviso). Za povratno vozovnico boste odšteli že manj kot sto evrov. Olot je oddaljen dobro uro vožnje z avtobusom, podobno kot Barcelona.
