TOVORNA POT
Kjer se prepirata dva, hudič dobiček ima
Iz prelepe vasice Možjanca se lahko nad dolino Kokre odpravimo po nekdanji tovorni poti.
Odpri galerijo
Cerkev svetega Nikolaja so zgradili leta 1872.
Reka Kokra se z Jezerskega proti dolini spušča naravnost proti jugu. Pri Preddvoru se prebije skozi zadnje ovire, ki jih predstavlja obsežno hribovje pod Krvavcem in Storžičem, ter se izlije v Ljubljansko kotlino.
Prav na zadnjem grebenu pred dolino je svoje mesto našla vasica Možjanca. Greben se nekoliko razširi, tako da je nastala manjša planota, prekrita s travniki, polji kmetij, ki se gručasto stiskajo okoli cerkvice svetega Nikolaja.
Možjanca je bila nekdaj prometno pomembna. Glede na to, da leži visoko nad dolino Kokre, se nam to lahko zdi nenavadno, vendar je moderna cesta proti Jezerskemu delo zadnjega stoletja. Vsa dolga stoletja prej so bile soteske Kokre izjemno težko prehodne in tovorniška pot proti Koroški, kamor so tovorili predvsem železne izdelke in sol, je potekala po pobočjih nad dolino. Tudi preko Možjance, kjer se lahko podamo po nekdanji tovorni poti.
V Preddvoru si najprej ogledamo jezero Črnava pod Storžičem ter bližnji hotel Bor in grad Hrib, ki samevata v teh nenavadnih časih. Iz Preddvora se odpravimo v bližnjo vas Tupaliče in od tu se cesta usmeri proti Možjanci. Gorski kolesarji jo obožujejo. Cesta v dolžini kakšnih treh kilometrov se strmo vzpenja in pobere zadnji atom moči.
Vas Možjanca leži na prelepem kraju. Vsenaokoli so gozdovi, iz vasi pa se odpira prelep razgled po Ljubljanski kotlini pa na Kamniško-Savinjske Alpe. Pogled obstane na Zaplani: na širnem travnatem pobočju gore prav na sredini v obliki štirikotnika na samem stoji Hudičev boršt. Legenda pravi, da sta se spodaj v vasi Potoče dva kmeta prepirala in pravdala za kos gozda. Eden je izgubil živce in zabrusil drugemu: »Ne boš ga dobil, naj ga raje hudič vzame.«
V tistem trenutku se na grozo obeh odpre zemlja, na plan pride hudič in si ročno na rame oprta gozd ter se z njim odpravi po pobočjih Zaplane. Kdo ve, kaj bi se zgodilo z gozdom, če ne bi v cerkvici svetega Jakoba prav tedaj zazvonilo poldne. Hudič je v trenutku izgubil svojo moč. Gozd je odvrgel sredi pobočja in tam je ostal do današnjega dne. Cerkvica v Možjanci je iz leta 1872 in stoji na kraju nekdanje gotske cerkvice. Izlet si iz vasi lahko podaljšamo do kakšnih deset minut oddaljene razgledne točke. Z nje se odpre lep razgled po dolini Kokre na severno stran vasi.
Možjanca je polna življenja, saj vsepovsod grade nove domove, in tako vas po malem raste in raste. Vmes pa je ostalo še nekaj starodavnih kmetij, vrednih ogleda.
Prav na zadnjem grebenu pred dolino je svoje mesto našla vasica Možjanca. Greben se nekoliko razširi, tako da je nastala manjša planota, prekrita s travniki, polji kmetij, ki se gručasto stiskajo okoli cerkvice svetega Nikolaja.
Nad dolino Kokre Fotografije: Janez Mihovec
Možjanca je bila nekdaj prometno pomembna. Glede na to, da leži visoko nad dolino Kokre, se nam to lahko zdi nenavadno, vendar je moderna cesta proti Jezerskemu delo zadnjega stoletja. Vsa dolga stoletja prej so bile soteske Kokre izjemno težko prehodne in tovorniška pot proti Koroški, kamor so tovorili predvsem železne izdelke in sol, je potekala po pobočjih nad dolino. Tudi preko Možjance, kjer se lahko podamo po nekdanji tovorni poti.
V Preddvoru si najprej ogledamo jezero Črnava pod Storžičem ter bližnji hotel Bor in grad Hrib, ki samevata v teh nenavadnih časih. Iz Preddvora se odpravimo v bližnjo vas Tupaliče in od tu se cesta usmeri proti Možjanci. Gorski kolesarji jo obožujejo. Cesta v dolžini kakšnih treh kilometrov se strmo vzpenja in pobere zadnji atom moči.
Proti Koroški so tovorili predvsem železne izdelke in sol.
Vas Možjanca leži na prelepem kraju. Vsenaokoli so gozdovi, iz vasi pa se odpira prelep razgled po Ljubljanski kotlini pa na Kamniško-Savinjske Alpe. Pogled obstane na Zaplani: na širnem travnatem pobočju gore prav na sredini v obliki štirikotnika na samem stoji Hudičev boršt. Legenda pravi, da sta se spodaj v vasi Potoče dva kmeta prepirala in pravdala za kos gozda. Eden je izgubil živce in zabrusil drugemu: »Ne boš ga dobil, naj ga raje hudič vzame.«
V tistem trenutku se na grozo obeh odpre zemlja, na plan pride hudič in si ročno na rame oprta gozd ter se z njim odpravi po pobočjih Zaplane. Kdo ve, kaj bi se zgodilo z gozdom, če ne bi v cerkvici svetega Jakoba prav tedaj zazvonilo poldne. Hudič je v trenutku izgubil svojo moč. Gozd je odvrgel sredi pobočja in tam je ostal do današnjega dne. Cerkvica v Možjanci je iz leta 1872 in stoji na kraju nekdanje gotske cerkvice. Izlet si iz vasi lahko podaljšamo do kakšnih deset minut oddaljene razgledne točke. Z nje se odpre lep razgled po dolini Kokre na severno stran vasi.
Iz Preddvora se odpravimo v Tupaliče in od tu proti Možjanci.
Možjanca je polna življenja, saj vsepovsod grade nove domove, in tako vas po malem raste in raste. Vmes pa je ostalo še nekaj starodavnih kmetij, vrednih ogleda.
