Klobučki drug nad drugim
Spet je obdobje, ko se najdejo gobe, ki razveseljujejo le nekatere, saj jih marsikdo ne pozna. Zdaj so to ostrigarji.
Številne vrste ostrigarjev se razlikujejo po velikosti, obliki in barvi, zanesljiva določitev nekaterih vrst je lahko težavna, še posebno če jih ne pregledamo pod mikroskopom. Večinoma so saprofiti na listavcih, zelo redko jih najdemo na iglavcih. Pleurotus ostreatus, bukov ostrigar, ima rad predvsem bukove štore in debla, pojavlja pa se lahko tudi na drugih vrstah listavcev.
Ostrigarja je leta 1775 prvič znanstveno opisal nizozemski naravoslovec Nikolaus Joseph Freiherr von Jacquin in gobo poimenoval Agaricus ostreatus. Leta 1871 je nemški mikolog Paul Kummer prenesel gobo v rod Pleurotus; njegovo trenutno sprejeto znanstveno ime je ostalo do danes. Generično ime Pleurotus je latinsko in pomeni stransko uho, nanaša pa se na stransko postavitev beta. Pridevek otreatus se nanaša na ostrige, saj goba po obliki spominja na lupine ostrig.
Valovito obrobje
Klobuk ostrigarjev ima premer od 4 do 10 cm, najprej je izbočen, kmalu pa postaja vse bolj školjkast in s stranskim betom. Površina je gladka, siva do sivo rjava, rob je najprej zelo spodvit, kasneje pa postane obrobje precej valovito.
Klobuk ima premer od 4 do 10 cm, najprej je izbočen, kmalu pa postaja vse bolj školjkast.
Trosovnica je v obliki lističev, ki so sprva belkasti, nato postanejo smetanasti. So precej gosti, ozki in potekajo po betu navzdol. Zelo gosti so predvsem na obrobju, zaradi vmesnih lističev.
Bet je od 2 do 6 cm visok in do 2 cm debel. Je valjast, poln, včasih izredno kratek ali pa ga skoraj ni. Je bolj ali manj stransko postavljen in proti dnišču tanjši. Je bel, lahko je malo kosmat ali pa tudi čisto gladek.
Meso je belo in precej žilavo, predvsem v starosti, prijetnega vonja in okusa.
Raste skupinsko, klobučki so nanizani drug nad drugim, najraje na bukovih štorih. Zelo dobro se umetno gojijo, tudi na slami ali na panjih listavcev. V naravi ga najdemo samo pozno jeseni in pozimi, deloma tudi spomladi. Včasih so pogoste gobe, včasih jih sploh ni. Vrsta je, kot rečeno, saprofitna, kar pomeni, da se prehranjuje z odpadlim organskim materialom, najpogosteje ga najdemo na odmrlih in odrezanih štorih ali deblih listnatih dreves. Goba ima tudi zdravilne učinke, sicer ne tako močnih kot npr. pološčenke (Ganoderma) in druge drevesne gobe.
Najboljše so mlade
Najboljše in najprimernejše za uživanje so mlade gobe, ki so vsestransko uporabne, lahko jih tudi konzerviramo v kisu ali shranimo v zamrzovalnik.
Dandanes jih gojijo vse leto in so ves čas na voljo v večjih trgovinah. Priporočam, da kupite lepe, mlade in čim bolj sveže primerke, ki so primerni za vse vrste jedi. Jaz jih zelo rada ocvrem, najprej povaljam v moki, nato v osoljenem razžvrkljanem jajcu z dodatkom parmezana in nato ocvrem v vročem olju. Zraven prija majoneza ali motovilec v solati. Lahko jih povaljate tudi v drobtinah in nato ocvrete.
Raste skupinsko, najraje na bukovih štorih, lahko pa tudi na lesu drugega listnatega drevja.
A če gobe ne poznate dobro, jo pustite, kjer raste, morda jo pozna kdo drug in se je bo razveselil!
