Klobučki na trhlem lesu
Jelenova ščitovka ima belo, nežno meso, ki po vonju in okusu spominja na redkvice.
Odpri galerijo
Odrasli klobučki jelenove ščitovke so nekoliko razpokani. FOTOGRAFIJI: Ana Ivanovič
Jelenova ščitovka (Pluteus cervinus) se je začela letos bolj zgodaj, že marca, pojavljati na trhlem lesu vseh mogočih dreves, pognala korenine in naredila lepe klobučke. Goba je zelo razširjena po vsej Evropi, tudi po Ameriki in najbrž še kod. Prvotno jo je leta 1762 opisal Jakob Christian Schäffer in jo poimenoval Agaricus cervinus, saj je bila večina gliv takrat uvrščena v velikanski rod Agaricus.
Danes so vanj vključeni le kukmaki. Nemški mikolog Paul Kummer jo je leta 1871 uvrstil v rod Pluteus – ščitovke, in ime Pluteus cervinus je ostalo do danes. Pluteus v latinščini pomeni ščit, cervinus pa iz latinskega cervusa, jelen, in se najbrž sklicuje na barvo klobučkov, ki so jelenje barve, mogoče pa tudi na rogove, ki jih ima goba na konicah celiocistid, a to lahko vidimo le pod mikroskopom.
Klobuk ima premer od 8 do 15 cm, najprej je izbočen, kasneje se zravna, ima lahko tudi manjšo grbico na temenu. Je jelenje barve, rjav in sivkast, na osredju temnejši. V toplem vremenu je suh, v vlažnem pa lepljiv. Vidijo se radialna vlakna, ki odrasli gobi v suši razpokajo. Lističi so mladi beli, nato postajajo vedno bolj rožnati, pri starih gobah rjavi. So gosti, široki in tanki ter z veliko vmesnimi manjšimi lističi. Bet je lahko do 12 cm visok, valjaste oblike in gomoljast v dnišču. Je bel s podolžnimi temnejšimi vlakni. Je poln in trd in v starosti ne postane votel. Meso je belo, nežno, krhko in ni preveč debelo ter izdatno.
Vonj in okus ima rahlo po repi ali redkvici.
Pri nas je užitna, ponekod v svetu pa odsvetujejo njeno nabiranje, ker naj bi nekateri imeli želodčne težave po njenem uživanju. Če jih že nabirate, naj bodo v manjših količinah, saj nima neke kulinarične vrednosti.
Goba raste na trhlem lesu listavcev in iglavcev, navadno od aprila (letos že prej) do novembra. Je precej pogosta.
Pri nas je več vrst ščitovk, nekateri bi jo lahko zamenjali celo s kakšno rdečelistko, saj imata podobne barve lističev, najprej bele, kasneje rožnate, vendar pa rdečelistke rastejo na zemlji in ne na lesu kot ščitovke, zato ni večje nevarnosti. Da se izognete zamenjavam, nabirajte le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznate. Za boljše poznavanje gob se lahko včlanite v gobarsko društvo, ki jih je v Sloveniji več. Ste dobrodošli!
Bet je bel s podolžnimi vlakni.
Klobuk ima premer od 8 do 15 cm, najprej je izbočen, kasneje se zravna, ima lahko tudi manjšo grbico na temenu. Je jelenje barve, rjav in sivkast, na osredju temnejši. V toplem vremenu je suh, v vlažnem pa lepljiv. Vidijo se radialna vlakna, ki odrasli gobi v suši razpokajo. Lističi so mladi beli, nato postajajo vedno bolj rožnati, pri starih gobah rjavi. So gosti, široki in tanki ter z veliko vmesnimi manjšimi lističi. Bet je lahko do 12 cm visok, valjaste oblike in gomoljast v dnišču. Je bel s podolžnimi temnejšimi vlakni. Je poln in trd in v starosti ne postane votel. Meso je belo, nežno, krhko in ni preveč debelo ter izdatno.
Ker nima neke kulinarične vrednosti, jo nabiramo v manjših količinah.
Vonj in okus ima rahlo po repi ali redkvici.
Pri nas je užitna, ponekod v svetu pa odsvetujejo njeno nabiranje, ker naj bi nekateri imeli želodčne težave po njenem uživanju. Če jih že nabirate, naj bodo v manjših količinah, saj nima neke kulinarične vrednosti.
Goba raste na trhlem lesu listavcev in iglavcev, navadno od aprila (letos že prej) do novembra. Je precej pogosta.
Pri nas je več vrst ščitovk, nekateri bi jo lahko zamenjali celo s kakšno rdečelistko, saj imata podobne barve lističev, najprej bele, kasneje rožnate, vendar pa rdečelistke rastejo na zemlji in ne na lesu kot ščitovke, zato ni večje nevarnosti. Da se izognete zamenjavam, nabirajte le tiste gobe, ki jih sami zelo dobro poznate. Za boljše poznavanje gob se lahko včlanite v gobarsko društvo, ki jih je v Sloveniji več. Ste dobrodošli!
