MEŽICA
Knape po 300 letih nasledili kolesarji
V seriji najstarejših razglednic tokrat lepotica s koroškega konca, izdana konec 19. stoletja; rudarska vas Mežica je stoletje pozneje postala mesto, danes pa nekdanjo knapovščino spretno izkoriščajo za turistično dejavnost.
Odpri galerijo
Staro vaško jedro Mežice in rudniško naselje Polena konec 19. stoletja
Prvotno naselje današnjega središča Mežiške doline je nastalo na suhih terasah ob potoku Šumcu, nekoliko nad dnom doline, ob glavni cesti, ki je kraj povezovala z nekdanjim pokrajinskim upravnim in tržnim središčem Pliberkom v Podjuni. Šele od začetka 20. stoletja, ko so ob pospešenem izkoriščanju svinčeve in cinkove rude v Mežici začeli graditi večje rudniške naprave, upravna poslopja in stanovanjske bloke za rudarje, se je naselje vse bolj širilo na raven svet ob reki Meži proti Poleni.
Ob izlivu Šumca v Mežo se dolina razširi v manjšo kotlino, tako da Mežico, ki je leta 1983 postala mesto, obdajajo strmi gozdnati vrhovi. Med njimi je tudi Gorna (1188 m), ki jo vidimo na desni strani večje panoramske risbe in s katere je po mnenju našega sogovornika, učitelja Mihe Brezovnika, eden najlepših pogledov na najvišjo koroško goro Peco (Kordeževa glava, 2125 m) v ozadju.
»Osrednji razgledniški motiv, ki je najverjetneje nastal s travnikov kmetije Kajžar na desnem bregu Meže, prikazuje pogled na Mežico ob koncu 19. stoletja. Na njem vidimo staro vaško jedro z župnijsko cerkvijo sv. Jakoba, ki so jo zaradi naraščajočega števila vernikov leta 1840 zgradili na mestu stare, poprej že dvakrat povečane cerkve. Ta se skupaj s krajem v darilni listini oglejskega patriarha Peregrina I. prvič omenja leta 1154, 1783. pa je postala župnijska.
Levo od cerkve je mežnarija, na desni strani stoji ob cesti proti Pliberku furmanska gostilna Stopar, pred cerkvijo pa je Torčev hlev, ki so ga pozneje spremenili v stanovanjsko zgradbo. V veliki stavbi ob levem robu risbe je bil nekdaj Krautov hlev, zdaj so tu prostori občine. Osrednji del Mežice je danes bolj odprt kot v času nastanka razglednice, saj so med odstranjevanjem posledic hude poplave leta 1961 podrli tudi nekaj starih hiš,« odstira mežiško preteklost ljubiteljski raziskovalec lokalne zgodovine in navdušen zbiralec razglednic vseh treh koroških dolin.
Sredi tedanjega naselja, na današnjem Trgu svobode, je stala gostilna Kraut, ki jo je leta 1908 uničil požar, zato se je njen lastnik odločil, da jo proda. Po navedbah krajevnega zgodovinarja Marijana Vončine je poškodovano stavbo kupil orožnik Ulrich Toff, jo obnovil in v njej poleg gostilne s tujskimi sobami odprl še pekarno. Po prvi svetovni vojni sta priljubljeno Toffovo gostilno vodila najemnika Ana in Janko Troha, po drugi pa je bila skupaj s celotnim posestvom nacionalizirana. Potem je tu nekaj časa delovala gostilna Pod klancem, ki so jo čez čas povečali in spremenili v hotel Peca. Ta je po osamosvojitvi prešel v zasebne roke, se preimenoval v hotel Lipa, a je brez resnejših razvojnih vlaganj začel polagoma propadati in kaziti podobo mestnega središča. Po zadnji temeljiti prenovi pa ta stavba ni več namenjena hotelsko-gostinski dejavnosti, saj so v njej le stanovanja.
»Manjša risba prikazuje naselje Poleno, ki takrat še ni bila povezana s starim delom Mežice. Tu so bile različne rudniške stavbe, od katerih v ospredju, onkraj Meže, vidimo izbiralnico in topilnico rude, ki sta delovali med letoma 1834 in 1906. V sredini je lesen vodni kanal za dovod vode v izbiralnico, ki so ga pozneje zabetonirali in vodo uporabljali tudi za obratovanje hidroelektrarne. V ozadju sta še 1834. zgrajena stavba takratne uprave rudnika in od leta 1901 rudniške restavracije ter 'nebotičnik' s stanovanji, v katerem je bila po prvi svetovni vojni tudi rudniška trgovina, imenovana farajn. Mežiški rudnik svinca in cinka je eden najstarejših v Evropi, saj je bilo prvo dovoljenje za opravljanje rudarskih del izdano leta 1665, rudo pa so tu kopali že Rimljani. Sprva so predelovali le svinčevo rudo, ko pa je leta 1871 mežiške obrate prevzela avstrijska družba Bleiberg-Bleiwek Union, so čez tri leta začeli pridobivati tudi cink. Leta 1921 je lastnica rudnika postala angleška družba The Central European Mines Limited, po drugi svetovni vojni pa je bil nacionaliziran in so ga zaradi izčrpanih rudnih zalog 1993. zaprli.
V dobrih tristo letih so mežiški knapi izkopali 19 milijonov ton rude in pridobili milijon ton svinca in pol milijona ton cinka, za kar so morali odkopati več kot 800 kilometrov rovov. Na območju opuščenega rudnika je zdaj urejen muzej, ki si ga ogledamo s pravim rudarskim vlakom, v podzemlje Pece pa se lahko zapeljemo tudi s kolesom,« pripoveduje Miha Brezovnik, ki ga ne moti, da danes v Mežici ni več tako živahno kot nekoč, ko so še delovali rudnik, kopališče, smučišče, hotel, saj sta zanj prav blagodejen mir in čudovita narava glavni lastnosti, ki odločilno vplivata na kakovost življenja v kraju.
Ob izlivu Šumca v Mežo se dolina razširi v manjšo kotlino, tako da Mežico, ki je leta 1983 postala mesto, obdajajo strmi gozdnati vrhovi. Med njimi je tudi Gorna (1188 m), ki jo vidimo na desni strani večje panoramske risbe in s katere je po mnenju našega sogovornika, učitelja Mihe Brezovnika, eden najlepših pogledov na najvišjo koroško goro Peco (Kordeževa glava, 2125 m) v ozadju.
V razširjenem mestnem naselju danes živi skoraj 3200 prebivalcev. FOTO: MIHA BREZOVNIK
»Osrednji razgledniški motiv, ki je najverjetneje nastal s travnikov kmetije Kajžar na desnem bregu Meže, prikazuje pogled na Mežico ob koncu 19. stoletja. Na njem vidimo staro vaško jedro z župnijsko cerkvijo sv. Jakoba, ki so jo zaradi naraščajočega števila vernikov leta 1840 zgradili na mestu stare, poprej že dvakrat povečane cerkve. Ta se skupaj s krajem v darilni listini oglejskega patriarha Peregrina I. prvič omenja leta 1154, 1783. pa je postala župnijska.
Leta 1926 zgrajena osnovna šola je še vedno ena lepših pri nas. FOTO: MIHA BREZOVNIK
Levo od cerkve je mežnarija, na desni strani stoji ob cesti proti Pliberku furmanska gostilna Stopar, pred cerkvijo pa je Torčev hlev, ki so ga pozneje spremenili v stanovanjsko zgradbo. V veliki stavbi ob levem robu risbe je bil nekdaj Krautov hlev, zdaj so tu prostori občine. Osrednji del Mežice je danes bolj odprt kot v času nastanka razglednice, saj so med odstranjevanjem posledic hude poplave leta 1961 podrli tudi nekaj starih hiš,« odstira mežiško preteklost ljubiteljski raziskovalec lokalne zgodovine in navdušen zbiralec razglednic vseh treh koroških dolin.
Blagodejen mir in čudovita narava
Sredi tedanjega naselja, na današnjem Trgu svobode, je stala gostilna Kraut, ki jo je leta 1908 uničil požar, zato se je njen lastnik odločil, da jo proda. Po navedbah krajevnega zgodovinarja Marijana Vončine je poškodovano stavbo kupil orožnik Ulrich Toff, jo obnovil in v njej poleg gostilne s tujskimi sobami odprl še pekarno. Po prvi svetovni vojni sta priljubljeno Toffovo gostilno vodila najemnika Ana in Janko Troha, po drugi pa je bila skupaj s celotnim posestvom nacionalizirana. Potem je tu nekaj časa delovala gostilna Pod klancem, ki so jo čez čas povečali in spremenili v hotel Peca. Ta je po osamosvojitvi prešel v zasebne roke, se preimenoval v hotel Lipa, a je brez resnejših razvojnih vlaganj začel polagoma propadati in kaziti podobo mestnega središča. Po zadnji temeljiti prenovi pa ta stavba ni več namenjena hotelsko-gostinski dejavnosti, saj so v njej le stanovanja.
Mežiški rudnik svinca in cinka je eden najstarejših v Evropi.
»Manjša risba prikazuje naselje Poleno, ki takrat še ni bila povezana s starim delom Mežice. Tu so bile različne rudniške stavbe, od katerih v ospredju, onkraj Meže, vidimo izbiralnico in topilnico rude, ki sta delovali med letoma 1834 in 1906. V sredini je lesen vodni kanal za dovod vode v izbiralnico, ki so ga pozneje zabetonirali in vodo uporabljali tudi za obratovanje hidroelektrarne. V ozadju sta še 1834. zgrajena stavba takratne uprave rudnika in od leta 1901 rudniške restavracije ter 'nebotičnik' s stanovanji, v katerem je bila po prvi svetovni vojni tudi rudniška trgovina, imenovana farajn. Mežiški rudnik svinca in cinka je eden najstarejših v Evropi, saj je bilo prvo dovoljenje za opravljanje rudarskih del izdano leta 1665, rudo pa so tu kopali že Rimljani. Sprva so predelovali le svinčevo rudo, ko pa je leta 1871 mežiške obrate prevzela avstrijska družba Bleiberg-Bleiwek Union, so čez tri leta začeli pridobivati tudi cink. Leta 1921 je lastnica rudnika postala angleška družba The Central European Mines Limited, po drugi svetovni vojni pa je bil nacionaliziran in so ga zaradi izčrpanih rudnih zalog 1993. zaprli.
Imenitna šolska stavbaZ razmahom rudarstva je naraščalo tudi število prebivalcev, zato se je leta 1877 zgrajena šola v Mežici po prvi svetovni vojni znašla v hudih škripcih, saj ni mogla več sprejeti vseh šoloobveznih otrok. Zato se je krajevni šolski svet 1924. odločil za gradnjo nove šole, pri čemer ga je podpiral tudi občinski odbor, v katerem so prevladovali socialisti pod vodstvom učitelja Vinka Möderndorferja. Ta se je zavzel, da mora pri tem sodelovati tudi rudnik, ki je bil tedaj v angleških rokah, vendar se je navzlic velikim dobičkom temu sprva upiral, a ob pritisku najvišje upravne oblasti naposled le zagotovil denar za novo šolsko poslopje. Tako so naslednje leto začeli graditi petrazredno narodno in štirirazredno meščansko šolo, v kateri so bili tudi šolska kuhinja, telovadnica in vrtec. Pouk v njej se je začel 1926. in je bila tedaj in je še danes ena najlepših šol pri nas. Leta 2012 so obnovili njeno zunanjščino, dve leti pozneje pa so pred vhodom vanjo postavili spomenik Vinku Möderndorferju.
V dobrih tristo letih so mežiški knapi izkopali 19 milijonov ton rude in pridobili milijon ton svinca in pol milijona ton cinka, za kar so morali odkopati več kot 800 kilometrov rovov. Na območju opuščenega rudnika je zdaj urejen muzej, ki si ga ogledamo s pravim rudarskim vlakom, v podzemlje Pece pa se lahko zapeljemo tudi s kolesom,« pripoveduje Miha Brezovnik, ki ga ne moti, da danes v Mežici ni več tako živahno kot nekoč, ko so še delovali rudnik, kopališče, smučišče, hotel, saj sta zanj prav blagodejen mir in čudovita narava glavni lastnosti, ki odločilno vplivata na kakovost življenja v kraju.
